V Galeriji Murska Sobota razstava Bogdana Borčiča Najdene stvari

"Umetniški opus Bogdana Borčiča odlikuje vrhunsko mojstrstvo anatemizirane likovne obrti, logičen razvoj dolgoletnega likovnega raziskovanja, pri katerem ne moremo definirati nekega njegovega obdobja kot boljšega, nekega drugega pa kot slabšega, saj vsa njegova dela konstantno vzdržujejo sliko kot vrhunsko avtoreferenčno telo," je Inhof zapisal v katalogu ob odprtju razstave v murskosoboški galeriji. Razstavo bodo v četrtek odprli ob 18. uri.

Za Inhofa je imperativ Borčičevega ustvarjanja notranji narek, ki ni podvržen ničemur, razen umetnikovi vesti. Njegova dela, tako Inhof, izražajo suspenz, kakor tudi mir in spokoj, ter nam hkrati kažejo, da je avtoreferenčno lahko samo umetniško delo, gledalec pa nikakor ne, saj je ravno umetnina tisto, kar človek nujno rabi za svoj duhovni obstoj in iskanje svojih duhovnih koordinat v vsakdanjem svetu. In ravno Borčičeva dela so ena izmed takšnih, ki nam to omogočajo in nudijo. Ta dela se nam ne vsiljujejo, pač pa nas čakajo in tiho nagovarjajo, meni Inhof.

Navaja tudi, da nas pri umetnikovem najnovejšem slikarskem ciklusu, imenovanem Fragmenti informatike, preseneti uporaba računalniških delov, ki jih umetnik v smislu asemblaža vključi v svoje delo. Poglavitni namen je jasen: oblika računalniških delov in tipkovnic je takšna, da je lahko tudi sama zase estetska in vključena v širše zasnovan pojem slike kot enotnega organizma. Vse to izraža Borčičev smisel za humor. Kot umetnik, ki odlično obvlada svojo obrt in mu je neposredni stik s platnom, papirjem ali grafično ploščo obred iniciacije, nam tako govori o računalniški umetnosti, ki mu je povsem tuja.

Tišina in spokoj, ki določata vse cikluse Borčičevega ustvarjanja, od ciklusov komiških konob, školjk, preko minimalizma osemdesetih let do ateljejev, vrat in stolov, postaneta ogrožena spričo fragmentov računalniških delov, čipov in elektronskih vezij, ki ta spokoj načenjajo in sliko definirajo kot videz oziroma sofizem, po katerem se slika kaže kot nekaj, kar po svojem bistvu ni. "Ko uzremo sliko in dojemamo posamezne njene dele kot poškodovano povrhnjico, skozi katero se kažejo računalniški deli kot pravo ogrodje oziroma kot tisto pravo telo slike, ki se skriva za naličjem, se nam sama slika zazdi kot razkrit kiborg," je še zapisal Inhof.

Borčič se je leta 1926 rodil Ljubljani, kjer je na Akademiji za likovno umetnost študiral slikarstvo in leta 1950 diplomiral. Študij je nadaljeval na specialki za slikarstvo pri profesorju Gabrijelu Stupici. Za slikarske stvaritve razstavljene leta 1964 je leta 1965 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2005 so ga nagradili s Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Od leta 1980 živi in ustvarja v Slovenj Gradcu.