misliDelo: Zakockana priložnost (14. 4.)
Ljubljana, 13. aprila - Odstop Tomaža Pandurja z mesta predsednika programskega sveta zavoda Maribor 2012 je bil pri nas verjetno eden od najbolj prenapihnjenih medijskih dogodkov v zadnjem času. Veliko manj prostora bi na naslovnicah zasedla novica, da je odstopila celotna programska ekipa z Mitjo Čandrom na čelu, piše Peter Rak v Delu.
Zakaj je tako, ni težko razvozlati: Pandur je pač najbolj karizmatično ime, ki je sodelovalo pri programu Evropske prestolnice kulture, marsikdo je bil celo prepričan, da projekt z njim stoji in pade. Takšen imidž je bil nedvomno del Pandurjeve strategije, njegov angažma se je vedno gibal v neoprijemljivem polju.
Slišali smo precej fraz in obljub, dočakali pa le malo oziroma nič konkretnih projektov, česar od njega, ko je sedel na sicer udobnem položaju predsednika programskega sveta, formalno niti ni bilo mogoče terjati. Končni rezultat je nekakšen hibrid brez jasne programske strukture, za oceno kulturnih kriterijev in afinitet mariborskega župana pa so dovolj zgovorna dejstva, da si je v zadnjem trenutku v centru omislil še poročno dvorano.
Pandur je v Mariboru dobil drugo priložnost, ki pa jo je zakockal. Če bo hotel dobiti še tretjo, bo moral korenito spremeniti svoj način delovanja. Sicer pa so zdaj v igri pomembnejše reči, to je izvedba projekta EPK. In ta nikoli ni stal in tudi ne bo padel zaradi Tomaža Pandurja. Skrajni čas, da se reflektorji usmerijo v tiste ljudi, ki se mu zares posvečajo, sklene komentator.