Ivo Svetina: Kocbek kot mogočno drevo, ki na nas še vedno meče senco

Simpozij je Svetina uvedel z besedami, da je fenomen Kocbeka v tem, da se še vedno, 30 let po njegovi smrti, "ukvarjamo s temeljnimi sporočili, ki nam jih je zapustil v svojih dnevnikih in poeziji". Kocbekova misel in njegova umeščenost v zgodovino sta še vedno aktualni. Ponovno bodo začeli izhajati tudi Kocbekovi dnevniki, je napovedal Svetina.

Ameriški pisatelj, kritik in prevajalec John Taylor na simpoziju sodeluje s prispevkom o vzporednicah med Kocbekovim pisanjem in političnim angažmajem ter njegovih idejnih povezavah s francoskim filozofom Emmanuelom Mounierjem (1905-1950) in personalistično revijo "Esprit". Kocbeka v ZDA ne poznajo dobro, je za STA pojasnil Taylor. Sam ga je spoznal leta 2004 preko izbranih pesmi z naslovom "Nothing is Lost", ki so izšle pri Princeton University Press v prevodu Michaela Scammella in Vena Tauferja.

"Zelo sem bil navdušen nad prevodom in Edvardom Kocbekom," je dejal Taylor. Očarali sta ga Kocbekovo duhovno iskanje in globina njegovih premislekov o takratni politični situaciji v Sloveniji. "Predvsem pa me je navdušilo, da je celo življenje nadaljeval svoje duhovno iskateljstvo kljub težavnim okoliščinah, ki jim je bil podvržen po 2. svetovni vojni vse do smrti," je za STA še dejal Taylor.

Kocbek je sicer leto 1934 preživel v Franciji, vse življenje pa je ohranjal plodne stike s francoskimi intelektualci. V Francijo pa mu je sledil tudi "špijunski prijatelj" Jože Brejc oziroma od leta 1952 naprej Jože Javoršek, kot je v svojem prispevku z naslovom Spregledano poglavje iz Kocbekove biografije spregovoril kritik, raziskovalec in urednik Andrej Inkret.

Najboljši poznavalec Kocbekovega dela, kot je Inkreta označil Svetina, je v svojem prispevku očrtal "stransko zgodbo" iz Kocbekovega življenja o Javoršku, literatu, političnemu zaporniku in potem sodelavcu SDV, ki je bil njegov mladostni prijatelj in tesni sodelavec v krščanski skupini.

Po Inkretovih besedah je bil Javoršek pravzaprav Kocbekov "najbolj zvesti spremljevalec" med 69 ljudmi, ki so bili na SDV zanj sicer "zadolženi". Med njimi je Javoršek napisal največ poročil, v katerih je "veliko skonstruiranih podatkov", je povedal Inkret. Kocbek in Javoršek sta se razšla leta 1963 in Javoršek ga začel javno zaničevati.

Na simpoziju sodeluje še sociologinja Spomenka Hribar s prispevkom Kocbekova upesnitev poetike. Hribarjeva je dejala, da se Kocbeka še vedno preveč politizira, njegova poezija, ki ostaja večna, pa je pogosto v ozadju. Po njenih besedah je Kocbek poezijo razumel kot prostor zarotitve proti grozi brezimnosti v svetu.

Ruska raziskovalka Julija Sozina na simpoziju sodeluje s premislekom o medbesedilnosti v Kocbekovem delu Strah in pogum (1951), Svetina pa s prispevkom o Kocbekovem odnosu med jezikom in resnico, zanj je namreč "sleherna beseda magični ključ, ki odpira vrata v neznani svet okolja in zgodovine". Med drugimi sodelujejo še profesor David Krašovec, ki predstavlja Kocbekov pogled na francosko literaturo, in profesorica Vanesa Matajc s premislekom Kocbekovega personalističnega zastavka v prispevku Oseba in dejanje med pesništvom in zgodovino.