Pri Cankarjevi založbi od uličnega romana, ameriške metafikcije do literarnih žanrov

Irena Avsenik Nabergoj, nemara najboljša poznavalka dela Ivana Cankarja, kot jo je na današnji novinarski predstavitvi opisal urednik Andrej Blatnik, je napisala prvo monografsko študijo v slovenščini, ki obravnava literarne zvrsti na analitični in sintetični ravni. Študija v drugem delu prinaša 91 gesel o zvrsteh z vzorčnimi primeri iz zakladnice slovenske in svetovne literature. Monumentalno delo Avsenik Nabergojeve po besedah Aloisa Woldana z Inštituta za slavistiko Univerze na Dunaju ponuja odličen pregled teorije in zgodovine literarnih zvrsti. Poleg tega pa se, kot je še zapisal, loteva tudi osnovnih filozofskih vprašanj, kot je resnica v umetnostnih ter neumetnostnih besedilih, in jih prikaže v luči najboljših evropskih filozofskih tradicij.

Ulični roman Gregorja Rozmana z naslovom Tapkanje na mestu je po Blatnikovih besedah napisan s pozicije slovenskega lumpenproletariata in je "preizkus bralčeve tolerance". Junak romana po življenjskem slogu spominja na razvpitega ameriškega pisatelja, pesnika in potepuha Charlesa Bukowskega. Znajde se v finančni in čustveni zagati, saj je na svetu "vse manj košarkaških igrišč, na katerih bi se splačalo odigrati protinapad", in tako junak "ostane pod svojim košem in tapka na mestu", je o svoji drugi knjigi razmišljal Rozman, prejemnik nagrade Urška 2008, ki ji je sledila objava kratkih zgodb, zbranih pod naslovom Crux.ansanta.

Izhodišče metafikcijskega Trgovca s tobakom (1960) je ameriški pisatelj John Barth poiskal v pesmi angleškega pesnika Ebenezeja Cooka, ki je živel nekje med letoma 1670 in 1730, govori pa o deziluziji, ki jo je doživel v takratnih kolonijah, so zapisali pri Cankarjevi založbi. V Barthovi predelavi je pesem zaživela kot roman, ki s sporočilom o pogubnem idealizmu in zdravi streznitvi spominja na najboljše novoveške romane o deziluziji, od Don Kihota do Voltairovega Kandida. Knjigo sta poslovenila Julija Potrč in Izar Lunaček, "frajer, kot je Lunaček, pa se je vanjo zaljubil za vse življenje," je dejal urednik Zdravko Duša. Po besedah literarnega kritika Mateja Bogataja s to knjigo Barth na opustošeni literarni pokrajini, ki jo je zapustil modernizem, išče strast do pripovedovanja in branja.

Molitev za Katarino Horovitz (1964) temelji na dveh resničnih, med seboj neodvisnih dogodkih, ki ju je nedavno preminuli češki avtor Arnošt Lustig povezal v napeto psihološko grozljivko. Prvi se je zgodil leta 1943 v Italiji. Nacisti so skupino ujetih bogatih judovskih podjetnikov z ameriškimi potnimi listi ogoljufali, spravili na beraško palico in nato strpali v plinske celice. "Katarino Horovitz sem napisal, ker sem slišal, da je v Auschwitzu 19-letna plesalka v plinski celici na ukaz esesovca odplesala striptiz, ta se je vzburil, ona mu je iztrgala pištolo in ga ustrelila v trebuh. Želel sem si napisati zgodbo pogumnega dekleta," je o drugem dogodku zapisal Lustig. Knjigo je prevedla Nives Vidrih.

Naslovna junakinja Marjetka Sladkosnedka iz istoimenskega prvoosebnega satiričnega romana italijanskega pisatelja Stefana Bennija iz leta 2005 je bister 15-letni deklič z manjšo srčno napako, katere najljubši konjiček je pisanje čim slabše poezije in začetkov velikih romanov. Z ostalimi člani družine, med drugim z mamo, oboževalko žajfnice Večna ljubezen, očetom Faustom, ki ne zavrže ničesar in najraje popravlja kolesa, starejšim bratom, ultrašem nogometnega kluba Nacional, mlajšim bratom Heraklitom in dedkom Sokratom, ki med sabo komunicirata telepatsko, deklič živi na obrobju mesta, na periferiji za obvoznico, so zapisali pri Cankarjevi založbi. Ustaljeno družinsko življenje pa usodno zaznamuje prihod novih sosedov, diaboličnih predstavnikov kapitalistične družbe. Roman je prevedel Janko Petrovec.