Božo Kemperle: Dobri umetniki so bili vedno v tehnološkem vrhu svojega časa

Na vprašanje, ali gre za novo umetniško smer oziroma pozna koga, ki se ukvarja s podobnimi projekti, je Kemperle odgovoril, da za zdaj še ne ve, je pa prepričan, da so ljudje, ki podobno razmišljajo. "Problem je v tem, da gre za veliko učenja in da je potrebna potrpežljivost. Pisatelj na primer lahko piše knjigo pet let, jaz pa bi moral, kot likovni umetnik, nekaj ustvariti dosti hitreje," je dejal umetnik.

"Galerije so mi vedno govorile, da naj naredim kaj majčkenega, kakšno lepo risbico. Nekateri to obvladajo, tudi meni se to ne zdi preveč zapleteno," je dejal umetnik, ki se je konec 70. let prejšnjega stoletja uspešno preživljal v Mehiki, med drugim tudi z risanjem ženskih aktov. "Res ni problem sproducirati 500 risbic, vendar pa, ko me določene stvari zagrabijo, kot me je tale, bi rajši vedel, kaj delam in zadevo obvladal, preden jo postavim na razstavo," je povedal Kemperle.

"V bistvu se zdaj ukvarjam z roboti in programiranjem robotskih rok. Dokler ta robot ne dela, kar hočem, nimam kaj kazati in ne morem iti na razstavo, ki je narejena na pol. Doslej sem imel malo razstav, vendar še nobena ni propadla ali bila slabo sprejeta. Zato lahko mirno spim," je dejal Kemperle, ki je bil vedno navdušen nad tehniko. "V Sloveniji sem odrasel ob reviji Življenje in tehnika," je dejal Kemperle in omenil, da se je že pred 20 leti začel ukvarjati s projekti na osnovi sončne energije. Na to temo je imel tudi razstavo.

"Ne toliko zaradi okolja, ampak ker so me te zadeve vedno zanimale. Potem sem začel brati o robotiki in tole, kar nastaja v ateljeju, je zelo mlado in je postalo tako kompleksno, da sam ne bi zmogel vsega in tu mi pomaga sin Aljoša, ki je po izobrazbi animator. Zanj je to vse domače in se mu ni treba učiti. Projekt teče že drugo leto in če bo potrebnih še več let, bo pač potrebnih," je dejal.

"Dobri umetniki so bili vedno v tehnološkem vrhu svojega časa. Ko so na primer pointilisti ustvarjali s pikicami, so znanstveniki v istem času razmišljali podobno o optiki. Leonardo da Vinci je bil največji tehnolog svojega časa, je pojasnil Kemperle, ki meni, da je danes v ustanovah preveč "zaspanih" umetnikov, kar pa je nevarno za ustvarjanje. Čeprav pritrjuje pomenu dobre izobrazbe, meni, da se umetnosti ne da kar naučiti.

Tehnologija, s katero smo obdani, je tako močan dejavnik, da se mu umetnik ne more in ne sme izogniti. Tehnologija lahko ljudi tudi prestraši in lepo je, če lahko umetniki stvari prikažejo na človeku dostopnejši način. Za Kemperleta sicer v tehnologiji ni nič mističnega. "Vesoljske rakete so v bistvu vijaki in žeblji. Avto je narejen na roke. Ampak povprečni človek o tem ne ve nič. Mene kot umetnika zanima, da tehnologija ostane v človeških proporcih."

Zanima me, kako tehnologija spreminja človeka organsko. Na primer, danes se tudi o spolnosti pogovarjamo drugače, kot pred pol stoletja. Internet je prinesel velike družbene spremembe, s katerimi bi se umetnik moral ukvarjati. To je prispeval h globalni preobrazbi planeta. Ne moremo mimo tega, da ne bi povezali tehnologije s tem, kar se na primer danes dogaja na severu Afrike in Bližnjem vzhodu," meni Kemperle.

Božo Kemperle se je rodil leta 1955 v Ljubljani, leta 1979 pa se je odpravil v Mehiko, kjer je študiral na Instituto Nacional de Bellas Artes v mestu San Miguel de Allende. Leta 1981 je na dan umora Johna Lennona prispel v New York, kjer sicer ni imel namena ostati, a se je zgodilo prav to. Kasneje je študiral na Art Students League v mestu New York in ugledni likovni šoli "Skowhegan" v zvezni državi Maine.

Našel si je delo v newyorški livarni, kjer je delal kalupe, s pomočjo Williama Tuckerja, ki ga je spoznal v Maineu, pa je na severozahodnem delu Brooklyna ob meji s Queensom dobil delavnico oziroma atelje, v katerem ustvarja še danes. Umetniško pot je začel kot slikar, kasneje se je posvetil kiparstvu in inštalacijam. Leta 2002 je imel v galeriji Peter Rose odmevno razstavo velikih črno-belih fotografij izginjajočih struktur, kovinskih pomolov, ki so jih sile narave preoblikovale v abstraktne skulpture.

"Jaz sem nagnjen k temu, da delam velike stvari. V Kulturnem parku Socrates sem delal do 20 metrov velike projekte, ki so se nadaljevali tudi v vodah East Riverja," je Kemperle opisal projekt iz leta 1992, kjer je postavil velike kipe v Astoriji v Queensu, pri čemer je bil vesel dobrega odziva in še posebej tega, ker kipi niso izgubili "prezence" zaradi jekleno-betonskega gozda Manhattna v ozadju.

Projekt je bil uspešen, kljub manjši zamudi, ki so jo povzročili prepiri med policijskimi agencijami o tem, kdo bo prevzel truplo ustreljenega, ki je med postavljanjem kipov začasno nehote postalo del projekta. Takrat je bil New York malce živahnejši. Kako življensjko je lahko delo umetnika, pa je dokazala Kemperletova struktura v parku Petrosino, v katero se je čez nekaj dni po postavitvi udobno naselil brezdomec.

Kemperle je svoja dela doslej razstavljal tudi v Mali galeriji Moderne galerije v Ljubljani, na celjskem Starem gradu je postavil inštalacijo Kontinuiteta časa, v Umetnostni galeriji Maribor je leta 2001 skupaj z Zmagom Lenardičem postavil razstavo Ni teme, ni teme, inštalacije je razstavljal na Portugalskem v lizbonskem "Museo da Agua", leta 1998 pa je se je udeležil delavnice Centra za metamedio na Češkem. Inštalacijo digitalnih tehnologij je Kemperle postavil leta 2004 v Butlerjevem inštitutu v Youngstownu v zvezni državi Ohio.