V muzeju za arhitekturo črno-beli opus fotografa Dolenca

V stilnem pogledu je Dolenčevo delo opredeljeno kot vezni člen med povojnim žanrskim realizmom in modernističnimi inovacijami. Te so se, kot je zapisal Lampič, v slovenskem prostoru začele uveljavljati od začetka 50. let prek mednarodnih fotografskih razstav, prek revij, delno pa segle tudi na področje grafike in slikarstva.

Dolenc (1938) je najpomembnejši del svojega opusa ustvaril kot član in dolgoletni predsednik Fotogrupe ŠOLT -Ljubljana. K ustvarjanju so mlade fotografe vzpodbujali še aktivni člani predvojnega Fotokluba Ljubljana. Ti so po letu 1945, "kakor so vedeli in znali", izšolali prvi povojni fotografski rod, v katerega po Lampičevem mnenju do neke mere sodi tudi Dolenc.

Ker je bil Dolenc pedagog fotografije tudi sam, ga danes štejemo v generacijo, ki ji je uspelo premostiti omejitve ljubiteljske sfere in prestaviti slovensko fotografijo na profesionalno raven, medtem ko naslednjo generacijo že predstavljajo akademsko izobraženi ustvarjalci. Slednji so slovensko fotografsko sceno dokončno strukturirali tako kot drugod po zahodnem svetu.

Tematska raznolikost, ki jo je opazila že kritika ob Dolenčevi samostojni razstavi, je tudi tokrat narekovala obravnavo njegovega opusa po tematskih sklopih. Na razstavi so zato najprej predstavljena zgodnja dela, kjer se že kaže njegov motivni svet, ki ga je dograjeval vse do danes; vanj sodijo ženski akt, portret, žanr in krajina.

V vsakem motivnem svetu je fotograf napravil nekaj antologijskih posnetkov, najbolj zbrano pa se je lotil posameznih žanrskih ciklov, zlasti zapisov iz Madrida in Aten ter krajine. Med slednjimi so omembe vredne podobe iz zapuščenih vasi nad Sočo tik ob slovenski zahodni meji. Kot navdušen gornik pa je, kot še piše Lampič, del svojega opusa posvetil tudi planinski fotografiji in v bogato slovensko tradicijo vnesel nekatere nove formalne prvine.

Razstava, ki predstavlja Dolenčev črno-beli opus, bo na ogled do 12. junija.