John Ralston Saul za STA: Še vedno se borimo za svobodo izražanja

Na Fakulteti za družbene vede ste spregovorili na temo literature, državljanstva in multikulturalizma. Na kaj ste opozorili slušatelje?

Na dva v Evropi zaskrbljujoča dogodka. Prvi je reakcija na begunce iz severne Afrike. Pribežalo je približno 25.000 ljudi, odziv v javnosti pa je, kot bi šlo za milijone. To protiimigrantsko vzdušje je zaskrbljujoče. Evropa ima dolgo tradicijo pomoči ljudem v težavah in te tradicije bi se morala držati. Evropa se je v zgodovini namreč najbolj izkazala, ko je begunce sprejemala, ne pa pošiljala proč.

Drugo, kar me skrbi, pa je dejstvo, da je v zadnjih letih kar nekaj voditeljev evropskih demokracij spregovorilo proti multikulturnosti. V resnici niso nikoli zares poskusili z multikulturnostjo, zato ne morejo reči, da jo zavračajo. Multikulturnost namreč ni tlačenje ljudi v geto, ampak zapleten pristop k skupnemu življenju. Multikulturnost je sposobnost ljudi, da sprejmejo zapletenost in različne osebnosti. Priseljenci se spremenijo, vendar malce spremenijo tudi državo. To pa ni nujno slabo.

Kakšen je po vašem mnenju pomen srečanj PEN na Bledu?

Bled je odigral pomembno vlogo pri razpravah o težavah in skrbeh pisateljev. Letos smo na primer lahko slišali, s kakšnimi oblikami cenzure se soočajo v Franciji, in opazili, da v t. i. zahodnih demokracijah narašča nadzor nad svobodo izražanja, skrit med zakonskimi tehnikalijami. Zaradi tovrstnih tehnokratskih zakonov mnogi veliki romani danes sploh ne bi mogli biti objavljeni. Ta korporativistična tehnokratska zamisel, da mora biti vse "gladko in mirno", je izjemno težavna za svobodo izražanja, ustvarjalnost, domišljijo in demokracijo.

Ste zadovoljni z doseganjem ciljev, ki ste si jih zadali ob začetku svojega mandata, na primer z bolj regionalno organiziranostjo mednarodnega PEN?

Seveda nisem. Stvari se s težavo premikajo, okrepili smo azijsko mrežo PEN, močnejša je tudi panafriška mreža. Prav zdaj vzpostavljamo evropsko mrežo. Nekaterim se zdi to smešno, saj PEN izvira iz Evrope, vendar imajo mreže že vsi ostali in obstajajo povsem evropske težave. Če bodo do septembrskega kongresa v Beogradu vzpostavili mrežo, jih čaka kar precej dela. Na primer Belorusija, kjer so osem naših članov pretepli, zdaj pa čakajo na sojenje.

Iz nemškega PEN centra je prišla pobuda proti Googlovi digitalizaciji knjig.

Iniciativo so prevzeli Nemci, Japonci in Američani, ker ne vemo, kam to vodi. Tudi Google le ugiba, da se mu bo obrestovalo, če bo digitaliziral čim več gradiva. Ljudi skrbi, ali to vodi k spremembam pri plačilu avtorjev in svobodi izražanja. Z razpravo smo začeli v Tokiu, nadaljevali v Bruslju, verjetno pa bodo o tem govorili tudi v Beogradu. Rekli boste, saj se boste le pogovarjali! Toda s pogovorom razkriješ tematike in morda ugotoviš, kam to vodi. Trgovci imajo svojo vlogo pri plasiranju literature, ne bi pa smeli o njej odločati.

Pogovarjamo se tudi o manjših jezikih ali narodnostih, s tem se prej nismo načrtno ukvarjali. Pripadniki večjih narodov so ugotovili, da imajo obveznost do drugih. Pri tem so ključna težava jeziki, ki izginjajo. Nekateri celo zelo hitro, zato moramo organizirati kampanjo, s katero bomo opozorili, da imajo v večjezični državi tudi manjšinski jeziki svojo vlogo. Potrebno jih je varovati, kar pa je povezano z davkoplačevalskim denarjem. Države tega niso vajene, zato bo v kampanjo potrebno vložiti precej truda.

PEN je namreč nadvse neodvisen, kar nam daje moč. Reševanje pisateljev iz ječ je najbolje doseči diskretno, saj je zaprtih še precej ljudi. Počnemo tudi marsikaj manj odmevnega, recimo da želimo svobodo izražanja postaviti v središče javnih razprav. Kultura je za večino političnih struktur namreč nekaj, kar srednji razred počne v petek zvečer - si ogleda predstavo ali kupi knjigo. Ko postane nadležna, jo porinejo proč, na primer ob nacionalnih krizah.

Nobelova nagrada za mir, ki jo je prejel nekdanji predsednik neodvisnega kitajskega PEN centra Liu Šjaobo, je bila rezultat naše kampanje. Kitajci so nato sprožili kampanjo za bojkotiranje podelitve, pa jim je uspelo k temu pritegniti le okrog šest držav. Neverjetno je, da je svoboda izražanja lahko za nekoga tako nadležna.

Je svoboda izražanja tudi del potrebne nove paradigme, ki ste jo lani omenjali v zvezi z gospodarsko krizo in prepustitvi večje besede filozofom namesto ekonomistom?

Kot pisatelj in ne kot predsednik mednarodnega PEN mislim, da je zadnjih 30 let vladala zamisel, da ljudi vodi lastni interes ter da se vse vrti okoli denarja. Zdaj nas je doletela kriza, ki nakazuje, da je bilo s tem nekaj narobe. Da, svoboda izražanja je bistvena, saj moramo o omenjenih težavah govoriti. Oblastniki so nas 30 let prepričevali, naj jim samo zaupamo in bo vse v redu, potem pa je prišla kriza. Ta nima dramatičnega vpliva le na Islandiji in Irskem, ampak tudi v ZDA. Potegne nas lahko v globoko luknjo, saj smo propadle zasebne špekulacije spremenili v javni dolg. Državljani so tako postali odgovorni za propad zasebnih poslovnežev. Zato to štejem tudi kot neuspeh pisateljev, saj nam ni uspeli pojasniti, da to ni ne le nesprejemljivo, ampak tudi smešno. In žaljivo do državljanov. Ekonomisti bi v tej razpravi morali stopiti vstran, saj njihov način ni deloval. Vsaj ne povsod in ves čas, zlasti kar zadeva socialne pravice.

Ali predsedovanje vpliva na vaše pisanje? Kaj trenutno ustvarjate

Zadnji moji knjigi sta tematizirali Kanado, čisto zadnja tamkajšnjo demokracijo v 19. stoletju. Takrat se je na Zahodu, tudi v Evropi, vse vrtelo okrog enakega vprašanja kot danes. Vmes se je marsikaj spremenilo na boljše, dinamika med ljudmi, ki verjamejo v lojalnost državi in zasebni interes, in ljudmi, ki verjamejo v skrb za ostale, pa je danes podobna.

Boste kandidirali tudi za naslednji mandat?

O tem še nisem razmišljal. Lepo je početi nekaj prostovoljnega osem ur na dan. Verjetno bi to moral početi osem dni na teden, da bi sledil vsemu dogajanju. Vsak dan se namreč nekaj zgodi. Prav med srečanjem na Bledu smo se seznanili s težavami v Turčiji, vse več jih je tudi na Kitajskem in v Mehiki, kjer je svoboda izražanja v nevarnosti.

Zaradi prekupčevalcev z drogami?

Ne, javnost res tako misli, vendar težava ni v tem. Gre za podkupljivost oblastnikov in povezave med policijo, vojsko in vlado. V Mehiki je trenutno najbolj nevarno biti pisec.

In novinar?

Z izrazom pisec mislim tudi novinarje. Mehiške oblasti število ubitih novinarjev sicer skušajo prikriti in pri tem ne štejejo številnih lokalnih novinarjev z nekomercialnih lokalnih radijskih postaj. Številke torej nižajo, mi pa jih opozarjamo na dejstva. Položaj je težaven in mehiški zavezniki so zaradi ekonomskih in političnih razlogov tiho. V Evropi je podoben primer Belorusija. Kako lahko Evropa resno pritisne na Belorusijo in na predsednika Lukašenka? Morda prek hokeja, ki mu je edini enako pri srcu kot oblast? Belorusija naj bi namreč kmalu gostila mednarodno hokejsko prvenstvo, mogoče je to primeren vzvod za pritisk?

V slovenščino imamo prevedeno le eno vaše delo. Lahko pričakujemo kaj novega?

To je odvisno od vaših založnikov. Jeseni, mislim, izideta moji knjigi v srbščini: "The Unconscious Civilization" in "The Collapse of Globalism and the Reinvention of the World".