Muzealka Irena Lačen Benedičič za STA: Odgovornost muzealcev je, da z dediščino pritegnemo ljudi

Kako Gornjesavski muzej tudi v časih pomanjkanja zagotavlja stalno rast obiskovalcev svojih šestih lokacij v jeseniški in kranjskogorski občini?

Razlogov je zagotovo več. Na muzejskem območju Stare Save na Jesenicah bi lahko povečanje števila obiskovalcev pripisali ureditvi območja in dodatni zaposlitvi koordinatorja, v Kranjski Gori pa gre tudi povečan obisk Liznjekove domačije in stalne etnološke razstave v Ratečah na račun odprtja Slovenskega planinskega muzeja v Mojstrani oziroma novih zaposlitev, ki jih je zagotovila kranjskogorska občina. Ob tem so zelo pomembni sodelavci, ki dobro opravljajo svoje delo, zato se obiskovalci radi vračajo. Privlačijo jih tudi raznotere pedagoške delavnice, srečanja in muzejski večeri.

Za mednarodni dan muzejev ste pripravili odmevno prireditev, ki bi bila lahko usmeritev tudi za prihodnost...

Sedmega maja smo na Stari Savi pripravili muzejske železarske igre, v katerih se je preizkusilo 420 učencev, skupaj pa si je prireditve ogledalo kar 620 obiskovalcev. Staro fužinsko in stanovanjsko območje, ki je urejeno v muzej na prostem, je tako ponovno oživelo. Letošnji muzejski dan ob mednarodnem dnevu muzejev smo pričarali obiskovalcem tako, da smo se zaposleni oblekli v kostume iz 20. do 30. let minulega stoletja. Obiskovalci so tako lahko srečali direktorja Kranjske industrijske družbe, njegovo ženo, sindikalnega zaupnika, kovače, plavžarje, delavce pri kamnolomu, perice, hišne pomočnice. Nismo želeli le predstaviti objektov in razstav, ampak smo ustvarili pogoje za aktivno vključitev obiskovalcev v tematske železarske igre.

Se je obiskovalcem ta interaktivnost zdela zanimiva?

Obiskovalcem je to aktivno vključevanje in preizkušanje v igrah blizu, kar ne velja le za otroke. Tudi Acronijevi poslovni gostje so se že pred časom na primer z veseljem podali na kolesa, skiroje in hodulje.

Boste zato v prihodnje tovrsten program vključili v stalno ponudbo muzeja?

Želimo si, da skozi tovrstne prireditve uvedemo čim več konstantnih aktivnosti, ki se vežejo na samo vsebino nekdanje fužine. Igre bomo gotovo ponovili že v sklopu poletnih prireditev konec junija. Če si želimo povečati število obiskovalcev Stare Save, etnološke zbirke v kasarni ter železarske v Ruardovi graščini, bo potrebnih še več aktivnosti. Smiselno bi bilo, da bi Stara Sava živela v sklopu samostojnega ali dobro prepoznavnega programa, kot so železarske igre, dobila mikavno podobo ne le za okoliške prebivalce, ampak tudi širše.

Prostorski pogoji za to so glede na zadnje obsežne investicije v obnovo območja izpolnjeni...

Praktično vse je že obnovljeno, le Ruardova graščina, v kateri domuje muzej, se nam bo kmalu porušila. Ker je spomeniško zaščitena, bo njena obnova precej draga, zato izpada iz prijav na razpise. Kljub vsemu upamo, da se ne bo zamaknila v obdobje po letu 2015. Že sedaj opažamo, da Stara Sava, ki je ohranila podobo iz 16. stoletja, med občani postaja mesto druženja in počitka, novo dimenzijo pričakujemo, ko bo v kratkem zaživela še multikulturna tržnica.

Zakaj je stalne aktivnosti težko vpeljati?

Smo javni zavod, ki deluje na področju kulture in ima dva soustanovitelja, občino Jesenice in občino Kranjska Gora. Na Jesenicah so se zgodaj zavedali pomena kulturne in tehniške dediščine ter že leta 1949 ustanovili zbirni urad. Potem ga je 17. maja 1951 potrdilo tudi ministrstvo za znanost in kulturo. Stroške delovanja jeseniškega muzeja je prevzel Tehniški muzej Slovenije. Kasneje se je muzej preimenoval in preoblikoval, financiranje pa je od leta 1991 prevzela lokalna skupnost. Od nje le težko pričakujemo, da nam v celoti pokriva tudi javno službo, ki jo zavod opravlja na področjih zgodovine železarstva, planinstva in etnologije, ki si zaslužijo tudi podporo države.

Ali država vašega delovanja ne sofinancira?

Ko smo v letu 2009 dobili sklep vlade, smo se prijavili za pooblastilo in na podlagi našega dela pridobili status pooblaščenega muzeja ter za leti 2010 in 2011 dobili del sredstev. Želeli bi, da bi nas država vendarle podprla v malo višjem deležu. Po zakonu država sofinancira do 80 odstotkov in večina muzejev, ki so bili doslej financirani s strani ministrstva za kulturo, dosegajo 80 odstotkov, med njimi so redki z nižjim odstotkom financiranja, mi pa žal prejemamo samo 20 odstotkov.

Kolikšen delež dejavnosti s tem lahko pokrivate?

Nas je zaposlenih 15 in z državnimi sredstvi zagotovimo delovno mesto opravljanja javne službe le trem. Omejitev sredstev z ministrstva pa vpliva tudi na pokrivanje materialnih stroškov in projektov. Če bi vsaj na Jesenicah dodali kustosa pedagoga oziroma še enega kustosa, bi bilo tovrstno stalno zagotavljanje aktivnosti, kot so železarske igre, bolj verjetno.

Imate občutek, da se v času krize varčuje pri kulturi?

Obema občinama sem hvaležna za podporo in razumevanje, saj uspešno tekmujemo s komunalo, socialo in vsemi drugimi področji družbenega življenja, ki so za človeka nujno potrebne.

Ali je nujno potrebna tudi kultura?

Ko je v družbi takšna in drugačna kriza in ko je brezposelnost velika, mislim, da je tudi zavedanje in prepoznavanje dediščine, naših lastnih korenin, še kako pomembno. In mnogi radi prihajajo v muzej. Odgovornost muzealcev pa je, da s svojimi zbirkami pritegnemo ljudi, kar lahko dosežemo z dobrimi in novimi razstavami ter prireditvami.

Imate kakšen recept, kako oblikovati zanimive razstave?

V majhnih muzejih je hkrati težava in prednost, da zaradi pomanjkanja vodičev tudi direktor mora delovati kot kustos. To je nadvse dobra izkušnja, ker vidiš takojšnji odziv in znaš zaslutiti, kateri predmeti so boljši razstavni eksponati kot drugi in na ta način lahko pripravljaš vedno boljše razstave, saj se tudi muzejska veda razvija in napreduje.

Je interaktivni pristop prava smer?

Zagotovo da. Dobre izkušnje imamo iz novega Slovenskega planinskega muzeja, kjer se gradivo prepleta z interaktivnimi vsebinami. Vidim, da je obiskovalcem všeč in na ta način jih tudi vsebina bolj direktno doseže z lastnim izkustvom.

Verjetno je v času krize in pomanjkanja vseeno veliko tistih, ki jim zmanjka že za osnovne življenjske potrebščine ter jim je kultura postranskega pomena...

Prepričani smo, da mora biti dediščina dostopna vsem. Ljudje se spominjajo, ko je muzej na Jesenicah deloval v okviru železarne in je bil zaprtega tipa ter ga tudi mnogi od 7500 zaposlenih niso nikdar videli. Sedaj ob številnih priložnostih omogočamo brezplačne oglede naših muzejskih zbirk, brezposelni pa imajo ogled tudi sicer zastonj. Na take in podobne načine se kaže vzajemno sodelovanje muzeja s socialno družbo.

Bi morala tudi država postopati na tak način?

Stanje, kakršno je, res ni dobro. Razumem sicer, da ima državni proračun svoje omejitve. Bi pa tudi jaz, kot mnogi drugi, želela, da bi država na primer dajala manj za vojsko in več za kulturo. Upam, da bo naša prizadevnost, ki jo izkazujemo na vseh šestih lokacijah od Jesenic do Rateč prepoznala tudi širša javnost in naše delo priznala z višjim financiranjem javne službe, ki jo že skoraj 20 let financirata zgolj lokalni skupnosti.

Kaj Gornjesavski muzej zaradi omejitve sredstev najbolj pesti?

Največja težava je pomanjkanje delovne sile v muzeju, vendar si skušamo pomagati na različne načine. V pomoč so nam bila javna dela, vključeni pa smo tudi v program dela v splošno korist, preko katerega smo lani vključili osem kandidatov, ki so v muzeju opravili 571 delovnih ur. Gre za storilce kaznivih dejanj, ki s tovrstnim delom odplačajo svojo kazen, nam pa pomagajo pri čiščenju, selitvi razstav, vzdrževalnih delih in podobno.

Kakšen je odnos družbe do muzejev, jih zna ceniti?

Slovenci imamo kar dober odnos do dediščine. Ljudje nas pogosto kličejo za mnenja o vrednosti ali pomenu posameznih predmetov, ki jih imajo doma. Nekateri nam jih tudi podarijo, saj imamo sredstva za nakupe res zelo omejena. Pomembno je, da slovenska dediščina ostaja doma v tujino vse manj, v nasprotju s prakso, ko je bila tovrstna prodaja za mnoge vir zaslužka.

Verjetno bi se marsičesa lahko tudi naučili iz zgodovine...

Večstoletna železarska tradicija nas in naše zanamce uči, da ni nič samoumevno, da se je potrebno za vse potruditi in da brez inovacij ni napredka. Nekdaj je pomenilo delati v železarni veliko čast, danes pa počasi spet dojemamo, da je delo tisto, ki nas bo rešilo. V času individualizma, ko rešujemo gospodarstvo in družbo, se moramo ozreti v preteklost tudi za to, da ponovno spoznamo, kako pomembni so moštvo, delovna ekipa in medsebojno sodelovanje.

V Gornjesavskem muzeju dokazujete, da je tudi entuziazem bistven za uspeh...

Muzealci smo vsi entuziasti, saj nismo zelo dobro plačani, mnogi imamo tudi slabše pogoje dela. Opravljamo pa pomembno delo ohranjanja dediščine, predstavljanja zgodovine in prenos le-tega s popularizacijo in prezentacijo dediščine vsem, ki bi se morali učiti tudi iz preteklosti.