Dunja Klemenc za STA: Filmska koprodukcija je prelivanje znanja in kultur

Francosko-slovensko-italijansko-belgijsko-britanska koprodukcija Nikogaršnja zemlja je poleg oskarja prejela še 20 drugih nagrad. Dunja Klemenc je po tem uspehu začela redno sodelovati s Tanovićem, nazadnje pri mednarodni koprodukciji Cirkus Columbia (2010). Kot je povedala za STA, se je za filmsko umetnost začela zanimati že zelo zgodaj, obiskovala je filmske krožke pri preminuli Joviti Podgornik in Mirjani Borčič.

Diplomirala je na beograjski filmski akademiji in ljubljanski filozofski fakulteti ter v 70. letih delala na TV Beograd in TV Novi Sad kot organizatorka in producentka. Ko je leta 1978 prišla v Slovenijo, je nekaj let delala pri Mirjani Borčič. "Ona je takrat ubrala fantastično pot. Angažirala je mlade režiserje in direktorje fotografije in tako sem spoznala celo generacijo filmskih ustvarjalcev," je povedala Klemenčeva. Leta 1989 je ustanovila lastno produkcijsko hišo Studio Maj, v 90. letih pa je med drugim delala na TV Slovenija kot producentka mladinskega programa.

Januarja je začel Slovenski filmski center pravno delovati kot javna agencija RS. Kakšne spremembe po vašem mnenju prinaša za delo producentov?

Stanje se ni izboljšalo glede na pričakovanja, ki jih zastopamo na Društvu filmskih producentov Slovenije. Direktor Slovenskega filmskega centra še ni bil izbran, tudi center še ni operativen.

Mislite, da bi funkcijo direktorja moral prevzeti producent, ki bi bolje razumel finančno plat ustvarjanja filmov?

Ni nujno. Po mojih podatkih se je na ponovljeni razpis za direktorja prijavilo sedem oseb, med katerimi sta po mojem mnenju primerna dva kandidata.

Ko se je lani predstavljal predlog osnutka zakona o filmskem centru, ste bili nad njim navdušeni. Kaj se je v tem času spremenilo?

Bila sem navdušena, saj sem mislila, da bodo prišli ljudje, ki ne bodo poskušali uvajati svojega neznanja v delo. Za dobro delo je potrebno zaupanje. Ocenila bi, da pri centru izhajajo iz predpostavke, da nekateri ljudje pri filmu nerazumno trošijo in da jih je treba pri tem čimbolj omejiti. Delo je omejeno tudi časovno: scenarij se ne pripravlja eno leto. Scenariji se razvijajo tri leta, sedem let, tudi v Hollywoodu. Sicer pa zakon o centru, ki je bil v državnem zboru sprejet lani, trenutno predstavlja le podlago za vsebine, ki jih mora nadzorni svet centra še potrditi. Ali spremeniti tiste, za katere stroka meni, da niso najboljši.

Ste lahko bolj konkretni, katera pričakovanja društva slovenskih producentov še ostajajo neizpolnjena?

S producentskega stališča trenutni akti filmskega centra predstavljajo nazadovanje za dobro desetletje. Na producente so prevaljene vse dolžnosti, hkrati pa imajo ti premalo možnosti za soodločanje o projektu. Sama ne morem biti odgovorna, če režiser neozdravljivo zboli. To se je že zgodilo. Producent dobi omejen denar za postavke, katerih cena se ne da znižati. Omejeno je tudi financiranje filmske kopije na 1200 metrov, kar ni običajna dolžina celovečerca. Priznajo do 80 minut, večina filmov pa je seveda dolgih med 90 in 110 minut. Glede tega ni pogajanj. Nezadostno je tudi financiranje podnaslavljanja, ki je ocenjeno na 1200 evrov.

Lahko očrtate, kako poteka postopek pridobivanja sredstev za mednarodno koprodukcijo?

V tem trenutku je na centru tako, da naj bi slovenski producent že pridobil tujega koproducenta in šele potem bi center primaknil do 80 odstotkov sredstev. Odkod ta ideja, ne vem. Mednarodni koproducenti ne delujejo na tak način. Pridobi se jih tistimi filmi, ki so s strani našega filmskega centra že odobreni. V času priprave projekta pa se za sredstva lahko zaprosi pri evropskem skladu Media in center mora odgovoriti z enakim deležem paritetnih sredstev, ki se štejejo v predračun filma.

Običajno gre za koprodukcije, pri katerih sodeluje evropski sklad Euroimage, ki svoje sodelovanje pogojuje z 20 ali desetimi odstotki sredstev, če sta dva koproducenta. In obratno: če gre Slovenija v manjšinsko koprodukcijo, po pravilih Euroimagea ne more sodelovati z manj kot desetimi odstotki proračuna.

Ko gre za koprodukcijo, se pogosto pojavijo nesporazumi, "čigav" je film.

Vsaka naša koprodukcija je slovenski film, saj je Slovenija leta 2003 ratificirala Evropsko konvencijo o filmski koprodukciji, zdaj pa podpisujemo še s posameznimi državami. Zadnji dogovor je bil podpisan s Francijo. Mednarodna koprodukcija je v vsaki državi nacionalni film, v Sloveniji slovenski, v Franciji francoski in tako dalje. Če dobi oskarja, je poimenovan za mednarodno koprodukcijo. Na tujejezičnem oskarju so podpisani vsi koproducenti, ki ga navadno tudi prevzamejo. Mi smo leta 2002 prevzem oskarja prepustili Danisu Tanoviću, saj smo računali na njegovo simpatičnost. In naredil je, kot se šika: oskarja je posvetil BiH, čeprav BiH z oskarjem v produkcijskem smislu ni imela nič opraviti.

V Nikogaršnjo zemljo naj bi takratni Filmski sklad RS vložil približno 200.000 evrov.

Vložil je 380.000 nemških mark z zamikom enega leta. Na ta račun je vzel francoski koproducent kredit z določenim datumom plačila. Takrat je filmski sklad vodil resen človek, Filip Robar Dorin. Vse je bilo plačano na datum v specializirano filmsko banko. Pri tej banki je zato že deset let lažje priti do kredita.

Koliko je v Sloveniji producentov?

Producentov igranih filmov je v Sloveniji okoli deset. Med sabo smo v dobrih odnosih. Ni lahko živeti od filmske produkcije, potrebno je imeti lastna sredstva. Nihče od nas ni še zaslužil toliko, da bi lahko filmske delavce plačeval "v denarju". Vzeti moramo kredite, če želimo vlagati v nove filme. Imamo honorarje, ki pa si jih lahko izplačamo ali pa tudi ne.

Kaj odlikuje dobrega filmskega producenta?

Da najde dober scenarij in režiserja. V Sloveniji so scenariji finančno podcenjeni. Ljudi, ki bi se ukvarjali izključno s pisanjem scenarijev, ni. Če bi obstajali, bi imeli veliko večjo izbiro. Veljati bi moralo, da iz desetih scenarijev nastane en film. Scenaristi naj bi obiskovali delavnice, ki trajajo leto, dve, tri. Narediš eno in greš na drugo.

Vsak scenarist spi s svojim scenarijem in ga popravlja. Tanović je scenarij za Nikogaršnjo zemljo pisal tri leta. Izjemno hitro smo ga realizirali ravno zato, ker je bil tako dodelan. Tanović je bil takrat begunec, študent, ki se je preživljal s sekanjem drv.

Prebrali ste njegov scenarij in v osmih mesecih se je snemanje začelo.

Čakali smo Euroimage, takoj ko je denar prišel, smo začeli snemati. Pripravljenost je bila tudi pri Dorinu. Nikogaršnjo zemljo smo snemali v Sloveniji tudi zato, ker nobena zavarovalnica ni hotela prevzeti tveganja za snemanje v BiH.

Vsak producent ima okoli sebe ljudi, s katerimi najlažje dela. Ne gre samo za umetniški del, temveč tudi za tehnični. Če človeka dobro poznaš, recimo direktorja fotografije, potem veš, zakaj bi bil dober, če je recimo film mračen. Tudi režiserji se z nekaterimi ujamejo in z nekaterimi ne.

Tanović menda pri snemanju nikoli ni pričakoval nemogočega.

Drugače rečeno: on nikoli ne vztraja na neumnostih.

Njegov zadnji filma Cirkus Columbia se je snemal v Vipavi. V ekipo ste vključili veliko lokalnih ljudi, avtomehanika, tesarja in druge.

Da. Ena od prednosti koprodukcij je ta, da potem naši ljudje odidejo v tujino. Pri snemanju Nikogaršnje zemlje so mednarodni koproducenti spoznali, da so nekateri naši filmski delavci boljši kot njihovi, zato so jih kasneje povabili k sodelovanju.

Slovenija naj bi bila z majhnostjo in naravno pestrostjo posebej primerna za snemanje filmov. Pred leti ste dejali, da so možnosti za snemanje koprodukcijskih filmov v Sloveniji premalo izkoriščene, da se ne zavedamo možnosti zaslužka. Se je od takrat glede koprodukcij kaj spremenilo?

Koprodukcije pri nekaterih postajajo osovražene iz meni popolnoma neznanih razlogov. Prelivanje znanja in prelivanje kultur je tisto, kar naj bi bila koprodukcija. Najbolj sem vesela, ko tujci "padejo dol", ko vidijo, kako dobri so naši filmski delavci.

Kako se je za vas spremenilo delo in pridobivanje poslovnih partnerjev po oskarju leta 2002?

Nekaj let je vsa Evropa vedela za to. Ne zgodi se vsako leto, da evropski film dobi oskarja. V tujini sem veliko bolj znana kot v Sloveniji, predvsem pa bolj cenjena. Premalo smo naredili, da bi priložnost izkoristili ter povedali, da je bil film v celoti posnet v Sloveniji in da ga je delala tudi slovenska ekipa.

Dva slovenska koproducenta sta prepoznala potenciale Tanovićevega prvenca, kar ni bila ravno "ziheraška" poteza...

To je bil odličen scenarij, seveda pa smo tudi tvegali. Vseeno sem se sprva dobro spoznala s Tanovićem. Ekipa je bila srečno sestavljena, sodelovali so resni ljudje iz vse Evrope.

V čem se bistveno razlikuje produkcija za televizijo in film?

Zelo. Na TV je urednik v resnici producent. Potrebno je skrbeti, da proizvodnja teče normalno, poznati ustroj televizije. TV je dobra šola za disciplino.

Če se ozreva še na nedavni Cannes. Kako poteka iskanje agentov na tamkajšnjem filmskem sejmu Marche du film? Je slovenska izpostava uspešna?

Nujna je in Nerina Kocijančič jo dostojno vodi. Dogovoriš se za dvorane in termine ter povabiš vse znane in neznane agente za distribucijo in festivalske selektorje, ki ostanejo ves film ali del filma, saj je tempo hud. Vsak dobi čip in potem točno veš, kdo je pogledal film.