Memoarski zapisi Aleša Bergerja zbrani v knjigi Omara v kleti

Z leti se v človeku zbujajo reminiscence. To je obdobje, ko bi zase ali za nekoga drugega, v spomin ali zgolj informacijo, povzel nekaj memoarskega gradiva, je odločitev, zakaj knjiga spominov, ki je izšla v zbirki Spomini in izpovedi Mladinske knjige, pojasnil Berger.

V knjigi je nekaj starejših, že objavljenih besedil. Ostala je Berger napisal vedoč, da bodo objavljena v omenjeni zbirki, zato je pri pisanju v nekatere segmente svojega življenja vstopil načrtno. Dela se je lotil po sintagmi "kašča časa", ki pomeni, da čas ni nekaj linearnega, kot kaplje, ki ena za drugo padajo v posodo. Avtor čas raje primerja s premešanim zrnjem, včasih je eno više, drugo niže. "V te zapise sem skušal ujeti nekaj tega mešanja časa," je pojasnil.

Bergerjeva knjiga po besedah urednice zbirke Nele Malečkar predstavlja osebno zgodovino avtorja, hkrati pa gre za popis zgodovine časa. Na zavihku knjige je literat Milan Dekleva zapisal, da je Omara v kleti "kulturna kronika in duhovni genom (pol)pretekle slovenske stvarnosti".

Po mnenju Dekleve je tisto, kar je poetično in kar literatura obravnava, zmeraj odsotnost - bistva, spomina ali nečesa, kar nam je dano v spoznanje in čutenje. To je po njegovih besedah Berger zapisal z lepo mislijo: "Zgodovina je tisto, kar sem bil, in čas je tisto, kar še bom, in vmes stojim jaz, Janus, in gledati hočem čim več naprej." Boljše opredelitve izgubljenega časa ni mogoče napisati, je še menil Dekleva.

Berger je dodal, da na svoje pisanje ne gleda kot na iskanje izgubljenega časa. Sam meni, da je izgubljeni čas "nepovrnljiv, še zmeraj pa je v nas". Naslov je povzel po prvem besedilu v knjigi. V omari je veliko predalov, tudi nekateri, ki jih še nismo odprli. V klet pa je Berger omaro postavil zato, ker se da od tam marsikaj prinesti na svetlo.

V zgodbah je avtor med drugim popisal atmosfero v trenutno zaprtem jazz klubu Gajo na Beethovnovi in druženja zaposlenih na RTV Slovenija v nekdanjem lokalu Tivoli. Prav zgodba iz tega lokala je po besedah Bergerja "najbolj politično besedilo v knjigi".

V njej je popisal, kako so se delavci radijsko-televizijske hiše sprva v lokalu drenjali okrog tedanjega šefa, ko pa je le tega zamenjal nov šef, so se isti ljudje skušali prikupiti njemu. Stari šef je sedel v kotu v družbi enega samega prijatelja. Berger je vstopil v lokal, se ozrl naokoli in prisedel k dvema. Ta zgodba je prispodoba, da se z oblastjo ni maral pečati. "Bil sem bolj s tistimi, ki jih je odnesla vihra zgodovine," je še dejal.