Predstavniki Sazasa za STA: Država deluje v smeri interesa kapitala

Za pogovor je STA zaprosila predsednika upravnega odbora (UO) Sazasa Matjaža Zupana, pridružili pa so se mu še štirje kolegi, med njimi član UO Tomaž Grubar in predsednik glasbenega odbora Patrik Greblo.

Združenje skladateljev in avtorjev za zaščito avtorske pravice Slovenije (Sazas) je v zadnjih letih pogosto tarča očitkov o netransparentnem delovanju. Nazadnje je urad za varstvo konkurence (UVK) presodil, da je med letoma 2006 in 2009 nadomestila za uporabo avtorskih glasbenih del avtorjem delil brez ugotavljanja dejanske uporabe glasbenih del. Ali ta očitek drži?

Zupan: To je absurdna izmišljotina. Avtorji vsako leto prejmejo na dom seznam radijskih in televizijskih postaj, ki so obdelane, vsak dobi tudi izpisek koncerta, za katerega je dobil izplačano nadomestilo. Zakaj je zadeva absurdna? V zakonu o avtorski pravici piše, da je avtor fizična oseba, oni pa so avtorja definirali kot imetnika materialnih pravic. Mi pa moramo vsem avtorjem zagotoviti enako glasovalno pravico na skupščini. Torej vsak, ki registrira avtorsko delo na Sazasu, bi že moral imeti pravico glasovanja, ne glede na to, ali se to delo sploh predvaja v javnosti. Ampak Sazas ščiti samo avtorska dela, ki se predvajajo v javnosti. Tako za slovenske kot za svetovne avtorje. Druga stvar: zahtevali so, da mora vsak uporabnik imeti prenesene materialne pravice. Se pravi, vsak, ki ima prenesene pravice, je v Sloveniji imenovan kot avtor. UVK želi s to odločbo omogočiti uporabnikom avtorskih del, torej tistim, ki so nam dolžni ogromno denarja, da bi začeli upravljati s Sazasom in bi si s tem odpisali vse dolgove.

V odgovor ste zahtevali sestanek z gospodarskim ministrstvom, kasneje pa ste za pogovor zaprosili še premiera in predsednika države. Se je kateri od njih uresničil?

Zupan: Pred kratkim smo poslali dopise, zdaj pa čakamo na odgovor.

Kaj ste želeli izpostaviti?

Grubar: Treba se je preseliti v način razmišljanja, ki je enoten avtorjem po vsem svetu. Avtorji si od države želimo le, da prepozna naše delo kot koristno, da ga zaščiti in da ustvari okolje, v katerem lahko ustvarjamo dalje. Država se je po naši oceni spravila s strani, da bi pomagala in zaščitila avtorje, na stran, kjer ščiti in deluje v smeri interesa kapitala. Za kapital pa ne obstaja nobena svetinja.

Se pravi, da zakon o avtorski in sorodnih pravicah ni dovolj?

Grubar: Noben zakon ni dovolj, če ne obstaja usodna odločitev države, da želi dobro svojim državljanom in sami sebi. Pri nas te odločitve ni več.

Ste to skušali urediti po pravni poti?

Zupan: Mi lahko postopke vlečemo leta in leta, a škoda se dela danes. Izračunali smo, da je bil na našem področju zgolj v zadnjih dveh letih zaradi slabega delovanja države državni proračun oškodovan za devet milijonov evrov.

Če prav razumem: velike kapitalske družbe nočejo plačevati nadomestil za avtorske pravice, vi jih terjate po sodni poti, a niste uspešni.

Zupan: Da nismo uspešni, bi težko rekli. Sazas je po učinkovitosti na osmem mestu v Evropi. Ampak na tej poti smo naleteli na tiste institucije, ki ustvarjajo največje dobičke, in to so veliki mediji. Če v Sloveniji ti dolžniki uspejo doseči, da se Sazas ukine, potem bodo za nazaj profitirali več deset milijonov evrov. In za naprej tudi.

Greblo: Vsi vemo, da je avtorsko pravo v svetu pred novimi izzivi. Spopadamo se z novo tehnologijo, z internetom, s težnjo, da bi avtorsko pravico ukinili v javno dobro. Ampak pri nas se te stvari z državne strani peljejo zelo samozaverovano. Na dan prihajajo študije, da avtorska pravica in intelektualna lastnina ustvarjata pet odstotkov BDP. In če se samo en človek v državni upravi ukvarja s kolektivni organizacijami na tem področju, je to alarmantno, saj govorimo o usodi plejade ljudi, za katere je to njihov poklic.

Grubar: Poleg tega teh pet odstotkov pomeni preživetje in identiteto države, kar pa ni mogoče izmeriti v odstotkih.

Vlada je pripravila nov medijski zakon, prah je dvignil odstotek slovenske glasbe, ki naj bi se predvajal na radijskih postajah. Se zakon kakorkoli dotika Sazasa?

Zupan: Kar je nas motilo, je bilo to, da so želeli vpeljati člen, po katerem pogodba z avtorsko organizacijo ne bi bila več pogoj za to, da mediji uporabljajo tujo lastnino. S tem bi dejansko dovolili ukradeno materijo prodajati po medijih. Temu smo se uprli. Sprašujemo pa se, zakaj se nič ne zgodi. Če ti nekdo vlomi v hišo, lahko pokličeš policijo, na področju zaščite avtorske lastnine pa se kriminal dogaja vsakodnevno, a noben organ ne reagira.

Grubar: Treba je povedati, kakšni denarji se kradejo. Na primer Pro plus, ki letno zasluži 50 milijonov evrov, za avtorske pravice ponuja 400 evrov na mesec, realno pa bi bilo milijon in pol na leto.

Zupan: Splošna tarifa, ki jo priporoča svetovna organizacija za intelektualno lastnino, katere članica je tudi Slovenija, je: vsak, ki z avtorskim delom ustvari nek dobiček, naj bi za to plačal deset odstotkov od prometa. Vendar pa se ta tarifa znižuje v primerih, ko je glasbe manj: če je glasbe samo 20 odstotkov v mediju, potem je tarifa dva odstotka. Tarifa se znižuje tudi v primerih, ko glasba ni tako pomembna. V frizerskem salonu, na primer, je glasba manj pomembna kot na radiu.

Sazas ima okrog 5000 članov, od tega približno 200 rednih. Zakaj vztrajate, da je članstvo prostovoljno?

Zupan: Pri nas je okrog 5000 avtorjev dalo pooblastilo Sazasu, ker nimamo članarine, se lahko vključi vsak. Za prostovoljno članstvo pa se zavzemamo zato, ker menimo, da sedanja ureditev ni korektna. Trenutno je v Sloveniji zaščita za uporabo glasbe v komercialne namene obvezno kolektivna. Če se na primer nek skladatelj ne bi želel ščititi prek Sazasa, mu država te možnosti ne daje. Če temu ne bi bilo tako, bi vsi avtorji kot državljani lahko izpeljali interne postopke ali svoje delo umaknili.

Greblo: Država daje kontradiktorne napotke. Po eni strani govori, da Sazas potrebuje konkurenco, po drugi pa avtorja zavezuje, da se ne more individualno odločati. Če bi bilo prostovoljno, bi za isto pravico lahko nastale nove kolektivne organizacije in avtor bi se lahko tržno odločal, komu bo zaupal svoje pravice.

Da razjasnimo: ali to pomeni, da tistim, ki vam niso dali pooblastila, nadomestil za avtorske pravice ne izplačujete?

Greblo: Tudi zanje pobiramo nadomestila, ker jih moramo po zakonu, izplačujemo pa jih tistim, za katere imamo podatke. Za tiste, za katere ne vemo, hranimo nadomestilo, dokler se avtor ne oglasi. Nadomestilo torej dobi mnogo več kot 5000 avtorjev.

Kaj se zgodi z denarjem v primeru, da ne nek avtor ne oglasi?

Greblo: Denar za skladbo, katere avtor ni identificiran, se hrani pet let, zatem gre ponovno v skupno delilno maso tekočega leta.

S koliko prihodki razpolaga Sazas na letni ravni? Verjetno to variira od leta do leta.

Zupan: V Sazasu je proračun v zadnjih letih dobro naraščal. Pobirali smo nadomestila na dveh področjih - za kabelsko retransmisijo in za male pravice. Na področju kabelske retransmisije smo pobrali okrog osem milijonov evrov, za imetnike pravic pa okrog 14 milijonov evrov na leto. Samo za glasbo je v zadnjih letih naneslo blizu osem milijonov evrov.

In večino tega denarja razdelite med imetnike pravic?

Zupan: Da, 99 odstotkov, po odbitju stroškov. Sazas namreč vse, ki delajo administrativno delo, financira izključno iz svojih prihodkov. Za te stroške, teh je okrog 17 odstotkov na ravni celotnega poslovanja, se prihodki zmanjšajo, ostanek se razdeli med imetnike pravic.

Po kakšnem ključu pa delite nadomestila med avtorje? Po pogostosti predvajanja ali po čem drugem?

Zupan: Več ključev je. Nemogoče je od vsakega frizerskega ali gostinskega lokala zahtevati, da sporočijo, kaj vrtijo. Če bi hoteli vsako avtorsko delo obdelati, potem bi porabili ogromno več denarja, kot ga zaslužimo. To pomeni, da bi dobesedno ves denar dali tistim, ki obdelujejo računalniške podatke, avtorjem ne bi ostalo nič.

Grubar: Povprečen lokal v Sloveniji, ki je lahko odprt 24 ur na dan, plača za uporabo vse avtorske glasbe vrednost ene kave na dan. Zdaj pa si predstavljajte, kako naj nadziramo, kaj se v njem vrti 20 ur.

Prav na to se nanaša moje naslednje vprašanje. Kako preverjati, kakšno glasbo vrtijo npr. v nakupovalnih centrih? Ali jih potem izstavite račun za nek pavšal?

Zupan: Da, najbolj enostavno je, da uporabnik plača nek pavšal. Tako je tudi v drugih državah.

Ali se pri tem pavšalu držite splošne tarife, to je deset odstotkov od prometa?

Zupan: Pri gostinskih lokalih so tarife bistveno nižje. Ni pa nepomembno, da je vrhovno sodišče potrdilo tarifo, da naj bi gostinski lokal plačeval 0,8 odstotka od prometa. Pavšal je stvar dogovora med uporabniki avtorskih del in avtorji. Smo pa bili v Sloveniji priča še enega absurda, ki zopet kaže na to, da avtorji nikoli nismo imeli možnosti, ki nam jo zagotavljajo mednarodne konvencije, da bi sami postavili ceno. Ceno za tarife Sazasa je namreč že leta 1998 postavila država.

V preteklosti so se pojavili tudi očitki, da status društva ni ustrezna oblika. Zakaj sami vztrajate pri tem?

Zupan: To vprašanje je bilo večkrat postavljeno, zato smo naročili študijo pri pravni fakulteti v Mariboru, kjer so ugotovili, da je društvo edina primerna oblika za kolektivno zaščito. Zaradi tega, ker se lastniki, avtorji, člani pogosto menjujejo. Zavod ni primeren, ker ne pozna članstva, poleg tega so njegovi ustanovitelji lastniki, ki ga lahko spremenijo v zasebno podjetje in se polastijo denarja, ki ni njihov. Pri društvu pa se člani tega denarja ne morejo polastiti. Zato je to najbolj primerna oblika.

Grubar: Pa tudi najpogostejša praksa v tujini je.