misliV Kinoteki do julija retrospektiva francoskega cineasta Erica Rohmerja
Ljubljana, 7. junija - V Slovenski kinoteki se bo ob 21. uri s projekcijo filma Clarino koleno (1970) začela retrospektiva lani preminulega francoskega filmskega režiserja, scenarista, pisca, teoretika in univerzitetnega profesorja Erica Rohmerja. Do 9. julija bo na ogled več kot 20 Rohmerjevih celovečernih in kratkih filmov.
Eric Rohmer (1920-2010), rojen z imenom Jean-Marie Maurice Scherer, je predstavljal "zelo francosko pojmovanje filmske umetnosti", kot so ob njegovi smrti zapisali v časniku Le Monde. Bil je klasik in romantik, razumen in ikonoklastičen, lahkoten in resen hkrati, sentimentalen in moralističen. Za razliko od drugih novovalovskih režiserjev se nikoli ni ukvarjal s političnimi ali provokativnimi temami. V svojih treh velikih ciklih, poimenovanih Šest moralnih zgodb, Komedije in pregovori ter Zgodbe štirih letnih časov, je zadržano in racionalno podajal držo nekega estetskega sveta, ki je bil vedno tudi čuten, je v Kinotečnik zapisal publicist, scenarist, dramaturg in profesor Jože Dolmark.
Rohmer se nikoli ni obnašal kot "velik cineast", ker je preprosto ljubil filmanje izpod plašča, brez dovoljenj in pomislekov. Vedno se je trudil, da se je sleherni snemalni dan našel s svojo ekipo in igralci tako, kakor se najdejo prijatelji v kotu ljubljenega vrta, je zapisal Dolmark. Bil je še pisec, teoretik in univerzitetni profesor na pariški Sorboni, nekaj časa je urejal tudi slavno filmsko revijo Cahiers du cinema ter skupaj s še enim filmskim mojstrom, Claudom Chabrolom, leta 1957 napisal prvo in slavno monografijo o Alfredu Hitchcocku.
Svoj celovečerni prvenec, V znamenju leva, je posnel istega leta 1959 kot mladi Francois Truffaut, ki je s 400 udarci triumfiral na festivalu v Cannesu in s tem odprl sijajno obdobje novega vala. Rohmerjev film je zaradi distribucijskih zapletov prišel v kina šele tri leta kasneje. Nasploh se je Rohmer med vsemi novovalovci uveljavil najpozneje, ko je bil prvi udarni val "novega vala" že nekako mimo - s filmom Moja noč pri Maud (1969). Slednji je bil tudi nominiran za oskarja za najboljši scenarij.
To je čas, ko Rohmer s prvim ciklom Moralnih zgodb zasnuje svojo avtorsko poetiko, ki bo daleč od estetsko-ideološke militantnosti Jean-Luca Godarda in tudi mladega Truffauta. V njegovih koherentnih, strogih in elegantnih pripovedih so se gradili avtonomni filmski prostori, je še zapisal Dolmark, ki je v 80. letih prejšnjega stoletja poslušal Rohmerjeva predavanja na Sorboni.
V okviru retrospektive bo 28. junija na ogled tudi njegov zadnji film Romanca med Astree in Celadonom (2007), ki je bil leto zatem uvrščen na program 19. ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala - Liffe.