Ivana Simić Bodrožić za STA: Otroci so majhni ljudje z lastnostmi velikih

Ivana Simić Bodrožić (1982) se je rodila v Vukovarju. Literarno pot je začela s poezijo: objavila je zbirko pesmi Prvi korak v temo (Prvi korak u tamu) in zanjo leta 2005 prejela nagrado goran za mlade pesnike ter nagrado kvirin za najboljšo pesniško zbirko avtorjev do 35. leta. Za prozni prvenec Hotel Zagorje (2010), ki je v slovenskem prevodu Maje Novak izšel pri založbi Modrijan, je prejela nagrado kiklop v kategoriji prozno delo leta.

Roman je že vse od izida na Hrvaškem prodajna uspešnica in ena najbolje prodajanih knjig leta 2010. Prinesel ji je še književno nagrado Josipa in Ivana Kozarca ter srbsko literarno nagrado Koćičevo pero za izjemne dosežke v sodobni književnosti. Hotel Zagorje je v prvi vrsti obsodba oddaljenosti visoke politike od vsakodnevnih človeških zagat, je roman o otroškem/najstniškem preživetju s statusom pregnanca. Na devetih kvadratnih metrih so se dolga leta v nekdanji politični šoli v Kumrovcu drenjali mama, hčerka in sin. V začetku jih je še vodilo upanje, da se jim bo pridružil oče, ki je bil med branitelji Vukovarja. Mlada hrvaška pisateljica je, kot sama poudarja, napisala protivojni roman, ki pa, kot dodajajo kritiki, ni zdrsel v patetiko in stereotipe.

Zgodbo vaše družine ste v Hotelu Zagorje opisali kot odrasla oseba z uvidom v kontekst takratnih razmer. Na knjižnih policah so pogosti tudi dnevniki, ki so jih v vojnem času pisali otroci. Nevarnost, da bi prvoosebna pripovedovalka razmišljala "preodraslo", neverodostojno, je bila verjetno velika?

Osnovna razlika med avtentičnim dnevnikom otroka, ki ga je pisal v vojnih razmerah, in Hotelom Zagorje je ta, da sem napisala roman, torej sem želela doseči določeno umetniško in literarno raven. Pri tem sem poskušala obdržati otroško perspektivo ter sem ves čas pazila, da v pripovedovalkine besede ne vnesem "kasnejše pameti", mojih današnjih sodb in razmišljanj. Dnevnik izpod peresa otroka je po drugi strani lahko dragocen dokument časa ter nam ponudi vpogled v posameznikovo notranje življenje, ki se šele razvija. Toda to ni literatura. Čeprav je moj roman prepleten z avtobiografskimi podatki, igra pomembno vlogo tudi fikcija.

Ena od velikih prednosti vašega romana se mi zdi, da so otroci opisani tudi kot mala, včasih zlobna bitja, ki se grupirajo, sovražijo ter iščejo zavezništva. Otroci, kljub temu, da so ujetniki vojne, ne delujejo kot absolutne žrtve...

Otroci niso nič drugega kot majhni ljudje z lastnostmi velikih. Razlikujejo se le v tem, da so zaradi tega, ker odločitev ne morejo sprejemati sami, nezaščiteni in nemočni. V tem primeru so še v veliko slabšem položaju kot odrasli, toda da bi bili na neki ravni vedno kar največje žrtve - nikakor. Otroci sami po sebi niso ne moralni ne nemoralni, so zunaj teh kategorij, morda bi lahko uporabila izraz amoralni. Da bi preživeli ali se potrdili, sledijo svojim nagonom, potrjujemo pa se vedno na račun drugih. Ko sem pisala o tem otroškem svetu, ga nisem hotela, da bi poudarila njegovo tragiko, falzificirati. Detektiranje takratnega vsakdana pove največ.

Večkrat poudarjate, da je vaša generacija odraščala v izrednih razmerah, ki so še vedno del intimnega sveta. Posledice bodo, kot pravite, pri 25-letnikih, 30-letnikih šele prišle na dan. Kako se bodo manifestirale?

Moja generacija je v času razvoja in oblikovanja identitete prejemala zelo močne impulze in sporočila, recimo, da je mogoče, da ti nekdo ubije starše ter te prežene iz tebi poznanega sveta... Da se svet deli na nas in na njih, da ni nič narobe, če sovražiš drug narod, da je negotovost konstanta, ki lahko spreminja vrednote. Tako ni lahko odraščati, odrasti ter se dostojno vklopiti v "normalno družbo", ki se je v vmesnem času dogovorila nekaj povsem drugega. Ne morem vam natančno povedati, kako se bodo travme moje generacije prenesle na družbo, toda čudno bi bilo, če do tega ne bi prišlo. Omenjene generacije na nobeni ravni niso udeležene v družbenih procesih in odločitvah. Vedno se krpajo le žgoči problemi, pozablja pa se na posledice.

Pravite, da je katarza mogoča le, ko se krivce kaznuje. Toda nedavna aretacija generala Ratka Mladića je denimo pokazala, da v primeru srebreniških mater in vdov ni ravno mogoče govoriti o katarzi.

Moja dosedanja izkušnja mi govori, da je katarza načeloma mogoča, toda zdi se mi, da ni v tolikšni meri vezana na poteze, kot je po 16 letih aretacija Ratka Mladića. Najpogosteje je vezana na ljudi in organizacije, ki niso del visoke politike. Vsakdo, ki zmore razmislek, mu je jasno, da je - čeprav je Mladićevo prijetje zelo pomembno -, človek v letih, ko konec življenja ni tako zelo daleč. Preživel ga bo v boljši različici doma za ostarele z visokimi standardi in medicinsko oskrbo, o kateri lahko številne vojne žrtve le sanjajo. Še vedno mu bo do neke mere dopuščeno bahavo vedenje in norčevanje iz žrtev, ki bo pospremljeno s TV kamerami. Osebno pri vsem tem ne vidim ravno priložnosti za katarzo, toda, če Mladića ne bi ujeli, bi bilo, razumljivo, za vse le še huje.

Politiki ste izrazito nenaklonjeni. Njeno absurdnost, ki je nenazadnje pripeljala do racionalnih potez, krivite za vojno, na splošni ravni ji očitate tudi nepriljudnost. V mislih imam tudi vaš obisk pri hrvaškem predsedniku Ivu Josipoviću, ki sploh ni vedel, da vas je kot znano pisateljico in hčer padlega vukovarskega branitelja povabil na kavo. Zataknilo se je tudi pri različnih interpretacijah sprave. Predsednik je vaš kasnejši opis srečanja označil za "poetičnega".

Absolutno zagovarjam spravo, mislim, da številne stvari, ki se jim posvečam, govorijo temu v prid. Ob tem procesu kažem le na licemerstvo in nasilno spravo, ki ne izvira iz iskrenosti in zrelosti družbe, temveč iz primernega političnega trenutka (zaključevanja poglavja in pristopnih pogajanj za EU). Načelno sicer ne menim, da predsednik Josipović slabo opravlja svoj posel, toda ko sva se pogovarjala, je umanjkala meni nujna človeškost, zato se nisem počutila najbolje. Seveda je to iracionalen problem s politiki (smeh).

Kako bi opisali današnjo atmosfero v Vukovarju, kako je tam sploh mogoče normalno živeti?

V Vukovarju nisem prav pogosto, toda ko mesto obiščem za dan, dva, sem zelo vznemirjena. Zato nemara nisem prava oseba, ki bi lahko najbolje ocenila atmosfero. Življenje tam na prvi pogled teče normalno, toda dejstvo je, da številne prebivalce določajo neizbrisne travme. Otroci se med seboj ločijo že v vrtcih, v šoli pa se v eni izmeni učijo "povijest" v drugi pa "historijo". Toda vsega tega nihče ne problematizira, ker, če se ponovim, zadeva ni žgoča. Toda dovolj je že, če si zamislimo, kako bo, ko bodo ti otroci čez 15 let sedli za isto mizo. O čem se bodo pogovarjali, kako se bodo sporazumeli?

Če sva že pri sporazumevanju. Bojda z Jasmilo Žbanić, dobitnico berlinskega zlatega medveda za film Grbavica, odlično sodelujete pri pripravi scenarija po vašem romanu. Kako kaže filmskemu projektu Hotel Zagorje?

Zaenkrat sva končali prvo verzijo scenarija, na kateri bova še delali. Pri najinem delu je oteževalna okoliščina ta, da je ona v Sarajevu, jaz pa v Zagrebu. Toda moram priznati, da mi sodelovanje z njo, tako z umetnico kot osebo, predstavlja eno najlepših in najdragocenejših izkušenj. Scenarij je seveda neka povsem druga forma, da ohraniš zgodbo in njen ton, je potrebno veliko posegov, a verjamem, da nama bo uspelo.

Zadnjič sem brala esej Virginie Woolf, v katerem je priobčila zanjo precej neobičajno misel: da je ženski lažje pisati prozo, saj da je najmanj strnjena oblika umetnosti in jo lažje zmore, ker jo namreč ves čas prekinjajo razne banalnosti. Za žensko, ki ima poleg vsega še družino, naj bi bilo pisanje lirike in dramatike zato težje... Kakšna je vaša izkušnja?

Ko sem začela ustvarjati, sem se posvetila poeziji. Takrat sem mislila, da nikoli ne bom pisala proze. Do tega je prišlo povsem spontano, ko je nekaj v meni dozorelo. Zdi se mi, da mi poezija in proza služita za različne registre, občutja. Nekaj se mora izraziti kot slika, iz tebe gre kot nekakšna mala eksplozija, spet drugo zahteva izpisovanje in počasno rast.