Mitrejin koder prvi roman v novi zbirki Študentske založbe

Prozaistka in scenaristka Alejandra Laurencich (1963) se je v Buenos Airesu rodila slovenskemu očetu in argentinski materi. Pisati je začela že v mladosti, leta 2001 pa je za svojo knjigo kratkih zgodb Kronanje slave prejela nagrado argentinskega Državnega umetnostnega sklada, so zapisali pri Študentski založbi. Roman Pusti me pri miru je izšel v zbirki Posebne izdaje. Prevedla ga je Mojca Jesenovec, ki na univerzi v Buenos Airesu deluje kot lektorica za slovenski jezik.

Romaneskni prvenec Laurencicheve, lani gostje festivala Vilenica, je po besedah Jesenovčeve ljubezenska zgodba na več nivojih, preko katerih se bralec seznani z argentinsko kulturo, osamljenostjo v množicah prestolnice Buenos Aires in "neskončno osamljenostjo" Patagonije, pa tudi z argentinsko rock glasbo. Buenos Aires so že zdavnaj razglasili za svetovno prestolnico psihoanalize in nič čudnega ni, da so z odprtimi rokami medse sprejeli Slavoja Žižka, je v spremni besedi zapisal Marko Jenšterle.

Miha Remec (1928) je eden najbolj samosvojih slovenskih pisateljev in gotovo osrednji slovenski pisec znanstvene fantastike. V romanu Mitrejin koder je v ospredju tema kloniranja in časovnega potovanja. Glavni junak Orfej (Orf) in klonesa Mitreja (Eja) iščeta časovno struno v rimsko Petoviono, kar bi bil dokaz, da lahko vsak dogodek odzvanja tako v minulost kot prihodnost in da so možna potovanja v času, je povedal Remec. Roman je izšel v novi zbirki Zapisani v Ptuj, ki jo je predlagala in finančno podprla Mestna občina Ptuj.

Romaneskni prvenec Lucije Stepančič bralcu s posebnim slogom - obešenjaštvom, ironijo in sarkazmom - ne prizanaša, je povedal urednik Mitja Čander. Zgodba, postavljena dobro desetletje v preteklost, predstavlja Katarino, falirano študentko ekonomije, ki se malo iz zdolgočasenosti, malo iz maščevanja bivšemu ljubimcu, malo pa iz strahu pred tem, da bi bila sama, spusti v razmerje z Davorjem, ki je, ne da bi za to vedel, HIV pozitiven, so zapisali pri Študentski založbi.

Ker gre za ljubezensko zgodbo, obstaja nevarnost njene banalizacije, je dejala Stepančičeva in dodala, da je zgodba razpeta med kontrasti, med romanco in balado, med videzom in resnico. Dandanes v Sloveniji okuženih s HIV-om skoraj ni, brez identitete pa so skoraj vsi, zato je to tudi roman o iskanju identitete, je sklenila.

Po besedah avtorice spremne besede Tine Kozin poseben stil Stepančičeve temelji na razdalji. Ta izhaja iz dveh njenih uvidov: o majhnosti človeka v primerjavi z globinami vesolja in o naravi sveta, ki se razkriva kot spektakelsko gibanje podob. V spektaklu je jezik odvezan od zaveze, da zvesto reproducira realnost, je še dejala Kozinova.