Bojan Božič za STA: Vedno ko govorim o galeriji, govorim o Kostanjevici na Krki

Kako označujete pomen galerije, ki jo vodite od leta 1996?

Kostanjeviška galerija, ki je v temelju zavezana slovenskemu ekspresionizmu, njegovemu preučevanju in predstavljanju, hrani nekaj več kot 8000 likovnih del. Skupaj s kiparsko Forma Vivo ima v tem segmentu galerija širši slovenski pomen, z druge plati pa je s temi kulturnimi vsebinami mesto Kostanjevica na Krki v drugi polovici preteklega stoletja na nek način gradilo lastno identiteto. Kostanjevico se zato velikokrat povezuje z galerijo in Forma Vivo, ta duhovna vsebina pa je za razvoj kraja izjemno pomembna. Gre tudi za gospodarsko in turistično osnovo, ki privablja obiskovalce, saj je lani galerijo obiskalo 24.000 ljudi, medtem ko je imela v najboljših predkriznih letih tudi do 35.000 obiskovalcev na leto. Galerija in turizem sta pomembna tudi za nadaljnji razvoj ter promocijo mesta, vedno ko govorim o galeriji, pa govorim tudi o Kostanjevici na Krki.

Vsa zgodba z Galerijo Božidarja Jakca se je začela s kostanjeviško kulturno zagnanostjo, povojno obnovo porušenega cistercijanskega samostana iz 13. stoletja, ki še danes ni povsem zaključena, in leta 1961 s Forma Vivo.

Letos obeležujemo pol stoletja kostanjeviške Forma Vive, te dni pa gostimo tri kiparje - Perujko Karen L. Macher Nesta, Nemca Reinholda Neururerja in Hrvata Denisa Kraškovića. V Lamutovem likovnem salonu v Kostanjevici bomo 15. julija pripravili večjo razstavo s presekom vseh 50 let Forma Vive, zaključek projekta pa bo konec septembra ali v začetku oktobra v Seči pri Portorožu. Tamkajšnja tako rekoč sestrska slovenska Forma Viva, v primerjavi z našo, na kateri kiparji obdelujejo hrastov les, vse od leta 1961 deluje neprekinjeno, njeni udeleženci pa kiparijo v kamnu. Mednarodna kiparska srečanja, poimenovana Forma Viva, so namreč nastala na pobudo Jakoba Savinška in Janeza Lenassija. Kiparja sta po vzoru kiparske prireditve v St. Margarethnu na avstrijskem Gradiščanskem leta 1959 podobno predlagala za Slovenijo, kjer je dve leti kasneje prišlo do uresničitve prvih kiparskih simpozijev v Kostanjevici na Krki in v Seči pri Portorožu. Omenjenima krajema sta se kasneje pridružila še Ravne na Koroškem in Maribor, plod dolgoletnih kiparskih srečanj v Kostanjevici pa je več kot 100 lesenih skulptur na prostem. Ogledati si jih je moč na vrtovih nekdanjega samostana, kjer od leta 1974 domuje Galerija Božidar Jakac, v mestu in njegovi okolici.

Kot je znano, je Galerija Božidarja Jakca ves čas njenega delovanja s Forma Vivo tesno povezana.

Še v času popolnoma razsutega samostanskega kompleksa sta se oblikovali dve smernici, obnova kulturnega spomenika in kostanjeviška kulturna širitev navzven. S Forma Vivo je prišla še širitev v svet, skupaj s takratnim Dolenjskim kulturnim festivalom pa sta postala nosilca kostanjeviškega kulturnega razvoja. Z obnovo nekdanjega samostana se je nato odprla možnost, da se v njegove prostore umesti likovna dela slovenskih avtorjev, predvsem donaciji Božidarja Jakca in Toneta Kralja. Sledila so dela Franceta Kralja, Jožeta Gorjupa, Franceta Goršeta, Zorana Didka, Janeza Boljke in v zadnjem času grafični kabinet Bogdana Borčića, posebej pa velja izpostaviti našo stalno razstavo pleterske zbirke starih mojstrov. Naša razstavna ponudba zaokrožuje pomemben del slovenske umetnosti, Forma Viva pa je sestavni del našega galerijskega dela. Leta 1988 je prišlo do desetletne prekinitve v njenem prirejanju, od leta 1998, ko smo obudili, pa jo prirejamo bienalno.

Omenili ste, da nekdanji samostanski kompleks še vedno obnavljate?

Naš prednostni cilj je, da kompleks s konservatorskimi načrti dobi predvideno obliko. V preteklih letih smo rešili tudi pereče vprašanje njegove denacionalizacije, od lani, ko je v celoti prešel v državno last, pa imamo odprte nove možnosti tudi za pridobivanje denarja za nadaljevanje njegove obnove. Lani smo uredili opečni del zahodnega samostanskega trakta, sanirali njegovo statiko in streho, uredili smo dvorišče za baročno kuliso vhoda v nekdanjo cerkev, letos pa za omenjeni del in njegovo pročelje pričakujemo še nekaj sredstev. Pri tem gre le za zunanji videz, notranja ureditev galerije in z njo samostanskega kompleksa je povezana z novimi koncepti predstavljanja likovne umetnosti in prenove stalnih postavitev, kar je naša zaveza za naslednjih pet do deset let. Spremembe načrtujemo tudi pri varovanju gradiva in predstavitvah novo pridobljenega gradiva. Pravzaprav si želimo ustvariti pogoje, ki bodo v skladu s pravilniki za predstavljanje likovne dediščine. Ne glede na težke čase in nekatere kritične tone pa še vedno razmišljamo o še boljšem sodelovanju z okoljem.

Pri denarju ste vezani na državo, podpira pa vas tudi kostanjeviška občina. Vas kaj skrbi napovedano vladno krčenje denarnih zneskov za kulturo?

Ob vseh napovedih, ki jih poslušamo iz dneva v dan, človek ne more biti neopredeljen, na stare slovenske pregovore, kot tistega, da se juha ne poje toliko vroča, kot se skuha, pa se tudi ne gre več zanašati. V galeriji smo lani in letos del sredstev oziroma programov že morali skrčiti. Programe smo krčili bolj po vsebinski plati in prihranek iskali pri izdaji razstavnih katalogov, v vsakem primeru pa resno razmišljamo in se pripravljamo, kako bomo, če bo napovedani vladni rebalans sprejet, zadevo programsko in drugače pripeljali do konca leta. Kaj bo napovedano krčenje pomenilo za nas, trenutno še ne vemo. Upam, da se bodo že sklenjene pogodbe spoštovale, kakšnih večjih posegov na področje naložb pa ne pričakujem. Če bo prišlo tudi do slednjega, bo to za galerijo pomenilo nazadovanje in čakanje na boljše čase. Ker imamo v našem ogromnem razstavnem kompleksu največ težav z ogrevanjem in prezračevanjem, bi ju morali v doglednem času primerno urediti. Po najnovejši reviziji naše projektne dokumentacije naj bi kot energent uporabljali toplotne črpalke, od tu naprej pa imamo stvari pripravljene. V vsakem primeru in povsod se bomo pač morali prilagajati. Pri tem bi poudaril, da bomo letošnjo Forma Vivo izvedli z denarno podporo občine Kostanjevica na Krki, nekatere odkupe likovnih del pa smo izpeljali s pokroviteljskim denarjem.

Kostanjevica na Krki je mlada občina, pred tem pa je sodila v sestav občine Krško. Kako je z delitveno bilanco med občinama, ki se dotika tudi galerije?

Ta nam še vedno nekoliko greni življenje. Sicer je postopek prišel do točke, ko bo delitvena bilanca dokončno urejena. Zavod smo iz vseh teh prerekanj skušali izvzeti, predvidevam pa, da bo do konca leta tudi to vprašanje urejeno. S tem bo imela galerija svojega legitimnega ustanovitelja in hkrati financerja.

Dotakniva se za konec še ugleda vaše galerije. Ta naj bi veljala za pomembno postajo na umetniški poti slovenskih likovnikov, zanimanja za razstavljanje pri vas pa je, kot ste dejali, veliko na slovenski strani in v bližnjem Zagrebu oziroma na hrvaški strani meje?

Termini za razstave v naši nekdanji samostanski cerkvi so pri izboru ponudb zanje najbolj trd oreh. Tamkajšnje razstave so navadno najbolj odmevne. Tak je bil tudi naš lanski projekt predstavitve Hipokritov kiparja Mirka Bratuše, ki ga je komisija ministrstva za kulturo izbrala za letošnjo predstavitev Slovenije na 54. beneškem bienalu. Kostanjeviška galerija je tudi organizator slovenske predstavitve na bienalu, Bratuševa kiparska razstava pa je v beneški Galeriji A+A na ogled med 4. junijem in 27. novembrom. Od tam smo dobili zanimive, pozitivne in kritične odmeve, ki bodo v prihodnjih letih dodatno zaznamovali naše delo.