Izšel zbornik ob drugi obletnici smrti Petra Božiča

Zbornik sta uredila Toporišič in Ivo Svetina, pri njegovi pripravi pa je pomagala tudi Mojca Kreft iz Slovenskega gledališkega muzeja. Zbornik spremlja lanskoletni simpozij z naslovom "Prekvasenje" slovenske dramatike in gledališča, ki je bil namenjen Božičevi dramski zapuščini. Razprave in zapisi simpozijskega pogovora so objavljeni tudi v pričujočem zborniku.

Toporišič je dejal, da izdaja zbornika izraža potrebo po novi osvetlitvi izrazito bogatega Božičevega opusa, ki je premalo kanoniziran in raziskan. Zbornik je razdeljen na pet sklopov. Prvi in drugi del prinašata razprave s simpozija, ki so jih med drugim pripravili Janko Kos, Krištof Jacek Kozak, Gašper Troha, Denis Poniž in Kristjan Muck.

Tretji del se osredotoča na eksperimentalno gledališče Pekarna z elementi ludizma in gledališča absurda iz 70. let preteklega stoletja, v katerem je deloval Božič. Po besedah Toporišiča predstavlja Pekarna v teatrologiji precej spregledano poglavje, delno verjetno tudi zato, ker se je gledališče samoukinilo. Kot je dejal Svetina, je bilo sodelovanje z Božičem v Pekarni dragoceno, imeli so se radi, čeprav so se med seboj pogosto sprli.

Božič je sodeloval tudi pri gledališču Oder 57, urejal je reviji Mentor in Maska, objavljal v Besedi, Reviji 57 in Perspektivah. Njegovim besedilom, dokumentom in pričevanjem o Pekarni sta posvečena zadnja sklopa zbornika. Objavljena sta še dva intervjuja - prvi iz leta 2002 in njegov zadnji iz leta 2009, v katerih se Božič po besedah Toporišiča razpre v novih legah.

Svetina je poudaril, da je Pekarna v javnosti verjetno ostala na "stranskem tiru", ker ni razglašala svojih disidentskih pozicij, čeprav jih je zavzemala. Primer je uprizoritev drame Kako srečen dan na Dan mladosti leta 1973 - to je bil po Svetinovih besedah posmeh vrednotam, ki jih je praznik izpostavljal. Sodobno postdramsko gledališče je še vedno neke vrste odmev tistega, kar je že bilo inavgurirano z Božičevim gledališčem, je še dejal Svetina.

Po besedah Mojce Kreft je mogoče z distance oceniti, da je bil Božič najbolj zagret za neinstitucionalno gledališče. Ko je pisal igre, je pisal strastno, z izjemnim navdušenjem in ogorčenjem, kot gledališki zanesenjak pa je ostajal tudi v svojem političnem delovanju decenten, je povedala Kreftova.

Svojo prvo dramo Zasilni izhod je Peter Božič napisal leta 1957. Med Božičevimi proznimi deli so Izven, Na robu zemlje, Jaz sem ubil Anito, Zemlja, Na njeni travi, Očeta Vincenca smrt, Človek in senca, Zdaj, ko je nova oblast, med dramami pa Človek v šipi, Zasilni izhod, Križišče, Vojaka Jošta ni, Kaznjenci, Dva brata in Komisar Kriš. Njegova zadnja drama iz leta 2009 nosi naslov Šumi.

Božič je med drugim leta 1972 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2002 pa je prejel državno odlikovanje, srebrni častni znak svobode RS. V obdobju po upokojitvi je kot član mestnega sveta mestne občine Ljubljana največ svoje pozornosti namenil razvoju kulture in športa v Ljubljani.