Tomaž Pandur za STA: Svet ni črno-bel, je bogatejši, v odnosih zelo baročen

Eden najbolj priznanih evropskih gledaliških režiserjev Tomaž Pandur je diplomiral na AGRFT in ustanovil gledališko skupino Tespisov voz - Novo slovensko gledališče. Med letoma 1989 in 1996 je bil umetniški direktor Drame SNG Maribor, zatem je ustanovil svoje gledališče Pandur.Theaters.

V Španiji je leta 2005 postavil Božansko komedijo, potem balet Alas, predstave Sto minut, Barocco in Medeja. S Teatrom Espanol je Pandur že sodeloval, zanj je pripravil Shakespearjevega Hamleta z Blanco Portillo v naslovni vlogi. Med drugim je sodeloval s španskimi gledališkimi ustanovami, kot so gledališki festival Merida, Gledališče Fernan Gomez/Kulturni center mesta Madrid, Španska plesna organizacija in Narodni dramski center/Gledališče Maria Guerrero.

Predstava Somrak bogov je nastala v produkciji Teatra Espanol ter v sodelovanju z gledališčem Calderon iz Valladolida in barcelonskim Festival d'Estiu.

Igralsko ekipo sestavljajo uveljavljeni španski gledališki in filmski igralci, kot so zvezda španskega filma Belen Rueda, ki je med drugim zaigrala v filmu Morje v meni (2004) Alejandra Amenabarja, Pablo Rivero, Alberto Jimenez, Fernando Cayo, Manuel de Blas, Santi Marin, Nur Levi, Francisco Boira, Ramon Grau ter Emilio Gavira, ki se znajde v enigmatični vlogi, Pandurjevem izumu.

Pandur je nedavno prejel priznanje red Izabele Katoliške, nagrado za prispevek k umetniškemu zbliževanju Španije in Slovenije ter za izjemne umetniške dosežke v Španiji, kjer njegove stvaritve nesporno žanjejo velik uspeh.

Predstava Somrak bogov je posvečena Viscontijevemu istoimenskemu filmu. Ta se opira na Nietzschejevo filozofijo, neposredno pa na njegov esej Somrak malikov.

Drži, to sta glavni referenci predstave. Druga zame zelo močna in vedno prisotna referenca je Viscontijev opus v celoti in italijanski neorealizem, umetniško gibanje, ki je v povojnem času prerodilo evropsko kinematografijo. Tudi Viscontijev kult lepega, ki se skriva v majhnih, vsakdanjih detajlih, je zame zmeraj predstavljal vir inspiracije.

V naši predstavi je Viscontijevo oplajanje z Nietzschejem in njegovo idejo zgolj obogateno z izkušnjo časa, ki je pretekel od nastanka filma. Celotna zgodba temelji na romanu Buddenbrookovi Thomasa Manna z začetka 20. stoletja, na resnični zgodbi nemške industrialske družine Krupp, vidne so sledi Shakespearja, predvsem Macbetha in Hamleta, tudi Ojdipa.

Danes se torej sprašujemo, kaj se je zgodilo v dobrih štirih desetletjih od nastanka filma, katere ideje so preživele in katere odšle na smetišče zgodovine. Z drugimi besedami: kaj nam zgodba o aristokratski nemški družini von Essenbeck, okoli katere se osrediščata Viscontijev film in naša predstava, govori o obdobju po Hirošimi in 11. septembru, po boleči izkušnji zadnjih balkanskih vojn.

Kaj nam govori ta sodobna tragedija?

To je zgodba o padcu in dekompoziciji družine, bogastva posameznikov, ki so povezani s širšim razvojem sredi kataklizmičnega trenutka zgodovine. Mislim, da je zgodba danes še kako živa. S sedanjim časom in prostorom korespondira morda celo močneje kot takrat, ko je film nastajal. Svet se nemirno reflektira skozi prizmo družine, ki je, kot vemo, osnova vsake velike tragedije.

V predstavi umre lik očeta, poglavarja družine. Se ta ojdipska situacija družine von Essenbeck povezuje s politično situacijo vzpona nacizma, ki predstavlja zgodovinski kontekst predstave?

Fassbinder je dejal, da je Somrak bogov za kinematografijo to, kar je Shakespeare za gledališče. Vsi klasični, tragični elementi, tako značilni za velike Shakespearove tragedije, so tukaj prisotni. Tukaj psihoanaliza človeštva, potem ko odpre problem družine, naroda in družbe, prispe k jedru problema, k posamezniku kot enoti, ki je odgovoren za svoje stvaritve: družino, družbo in narod. Posameznik je vedno enako sam in izgubljen v grandiozni praznini sveta.

Za vaše gledališče je značilna izjemna estetizacija. Kako ste se v predstavi vizualno oprli na estetiko Viscontijevega filma?

Od vsega začetka smo iskali kinematografski prostor. Gibljivo sliko, ujeto v mogočen epski filmski okvir. Format, ki omejuje in utrjuje, povečevalo, ki odslikava perspektivo stanja duha in preslikavo kozmične matrice. Gledališče je z našim ogledalom, ki dominira v prostoru, končno dobilo svojo četrto dimenzijo.

Kaj se razkriva v zrcalu?

V zrcalu se, kot zmeraj, razkriva Resnica in vsa njena veličastna elegantnost. Odsev tako postaja dodana gibljiva slika, misel, čustvo, skulptura, zamrznjena v času.

Priključili ste lik Janeka, ki ga ni v filmu. Kakšen pomen ste mu pripisali?

To je tretjo oko predstave: misel, oko gledalca, opazovalca, človeka, ki neposredno vstopa in izstopa v predstavo. Je nekakšen "Master of Ceremony", predstavo vodi, režira, usmerja in jo ustvarja pred našimi očmi. Je tudi svojevrstno posvetilo samemu Viscontiju.

Kakšno vlogo imajo posvetne motivacije znotraj družine: boj za moč, denar in dediščino?

V uvodnih razmišljanjih za predstavo smo zapisali, da se prav v družini rojevajo tabuji, zamolčane besede, neuresničena pričakovanja, ekscesi, rane in razpoke. V teh razpokah Somrak bogov razkriva postfreudovsko razmišljanje o družini, odkrivanje napake, zapisane v osnovno celico človeške družbe, prepoznavanje napačno razumljene kode v matrici Stvarjenja. Teme, kot so moč, oblast, prevlada in z druge plati nežnost, občutljivost, krhkost so teme zapletenega sveta, ki ga je težko obarvati črno in belo. Svet ni črno-bel, je bogatejši, v odnosih zelo baročen. Le tako lahko danes tako močno izzveni Viscontijev stavek iz predstave "morala posameznika je mrtva, mi smo elita, torej nam je vse dovoljeno". Misel, zapisana leta 1968!

Stavek dopolnjuje misel Dostojevskega "če je bog mrtev, je vse dovoljeno".

Da, Dostojevski... Človek pripada širši celoti, nas uči Nietzsche, v kateri posameznik nima nikakršne možnosti. V svoji osamljenosti lahko raziskuje le lastni, notranji svet in obvladuje svoje lastne skrivnosti, odkriva svoje neznane kontinente in jih naseljuje s svojimi idejami in občutji. Ta neskončna in veličastna možnost daje človeku vzvišenost, ki je "nadčlovek" ne bi mogel nikoli doseči. Ne bi je mogel doseči niti Bog, če bi mu po naključju dopustili preživeti "somrak bogov".

Aprila ste odstopili s položaja predsednika in člana programskega sveta EPK.

Na žalost je bil moj odstop edini način, da se Čandrovi ekipi omogoči kolikor toliko mirna in neproblematična izvedba programa. Moja dveletna prizadevanja, način razmišljanja, moje dojemanje institucije EPK - skratka vse, kar sem z najboljšo voljo, mednarodnimi poznanstvi in mreženjem poskušal prispevati - je naletelo na velik odpor v medijih in v javnosti, skoraj dve leti sem bil tarča napadov, celo posmeha, tudi kriminalizacije... Mnoge je motil tudi moj umetniški angažma v okviru EPK. V takšnih okoliščinah se naša programska vizija, ki je bila bistvo mojega angažmaja v Mariboru, ni mogla uresničiti. Žal.

Eden izmed temeljev koncepta je bila samostojna zgradba MAKS.

Od začetka, ko so me povabili k sodelovanju pri EPK, sem zagovarjal zelo enostaven koncept in njegovo realizacijo. To je trajnostna naravnanost v skladu z izhodišči avtorice te ideje, nekdanje grške ministrice za kulturo Meline Mercuri. To pomeni, da realizacija EPK trajnostno preobrazi mesto, regijo, državo. Da dokaže, da lahko kultura generira razvoj.

Zavzemal sem se za nove prostore, novo trajno kulturno infrastrukturo, za nove ljudi in ideje, za nov način razmišljanja, za dvig standardov in vrednot, za nujno potreben preskok iz sfer diletantizma v profesionalnost. Izkazalo se je, da je prav zadnje zaenkrat nepremostljiva ovira. Kako tudi ne bi bila, če novi mednarodni center sodobnih umetnosti MAKS, ki ga mesto gradi na obrežju Drave, označujejo kot nepotreben in zgrešen.

Nedavno ste odstopili tudi od režije opere Črne maske Marija Kogoja.

Da. Črne maske bi lahko bile eden od lepih, mednarodnih prepoznavnih slovenskih projektov. Od režije sem odstopil iz podobnih razlogov kot pri odstopu od vodenja programskega sveta. Z diletantskim pristopom ni mogoče ustvarjati relevantnih umetniških presežkov. Naj poudarim, da odstop seveda ni povezan z nikakršnimi neznosnimi finančnimi zahtevami, o katerih so pisali slovenski mediji. Ponujeni pogodbeni zneski so bili v okviru domačih možnosti in v skladu z normativi obeh slovenskih oper. Mislim, da je častno in hrabro umakniti se in ne vztrajati - takrat ko ni več obetov za pričakovane rezultate.

Ekipi EPK seveda želim, da po svojih najboljših močeh izpeljejo to nemogočo misijo in da ustvarijo tak EPK, kot si ga Maribor in Slovenija želita in zaslužita.

Kakšna pot čaka predstavo Somrak bogov po gostovanju na Festivalu Ljubljana?

Konca avgusta imamo uradno premiero v Teatru Espanol. Potem je od 23. avgusta do konca oktobra predstava na sporedu vsak dan. Med tem časom se bomo dogovarjali za večtedenska gostovanja po vsem svetu. Ljubljana je prva v tem gostovalnem bloku, barcelonski festival Grec je naslednji.

V Sloveniji je publika, ki pozna veliki del mojega predvsem slovenskega opusa. Zato je gostovanje v Ljubljani zame vedno zelo lepa izkušnja. Glede prihodnosti pa lahko rečem, da ustvarjam tam, kjer imam prihodnost.