Andrej Sovinc za STA: Uvrstitev na Unescov seznam je naša skrita želja

Pred dnevi je bil sprejet načrt upravljanja s krajinskim parkom. Kaj ta načrt pravzaprav je in kaj prinaša?

Gre za dokument, ki operacionalizira to, kar sicer že določajo zakonske podlage. Te so ta prostor opredelile kot zavarovano območje, namenjeno varstvu biodiverzitete in posledično s tem ohranjanju kulturne dediščine. To pa je mogoče samo z ohranjanjem tradicionalnega solinarstva na območju Lera.

Ker pa je to pravni akt, ga je treba spraviti v prostor in čas, v finance in v kadre. Zato je ta dokument pomemben, ker je pravzaprav neke vrste poslovni načrt, ki za naslednjih deset let dejansko predpisuje, kaj se bo v tem prostoru počelo in kako, koliko denarja in ljudi bomo za to potrebovali...

Iz takšnega načrta izhajajo letni načrti, država pa lahko na ta način nadzira upravljavca - v tem primeru smo to mi (podjetje Soline d.o.o.) -, kako uspešen je pri doseganju zastavljenih ciljev.

Pri tem naj poudarim, da je celotno območje solin vključno z vsemi stavbami v državni lasti, in ne v lasti podjetja Soline. Je pa država, ker ni imela denarja, da bi ustanovila javni zavod za upravljanje s parkom, sklenila dogovor in s koncesijskim razmerjem našemu podjetju predala v upravljanje državni park. To pa ne pomeni, da imamo pri svojem delu proste roke, pač pa delamo to, kar nam predpiše država. Tudi načrt upravljanja je bil sprejet na ravni vlade.

Kateri so glavni cilji, ki jih predvideva načrt upravljanja?

Vsako zavarovano območje ima lahko samo dva glavna cilja. Prvi je nedvomno varstvo narave in krajine, drugi pa omogočanje obiska, izobraževanje obiskovalcev in podajanje informacij.

Potem sta še dva podcilja. Eden je, da park pomaga pri doseganju ciljev javnega interesa iz drugih področij, v tem primeru s postavitvijo nasipov skrbimo za varstvo kulturne dediščine in varstvo pred škodljivim delovanjem voda. Četrti cilj pa je, da park pomaga lokalni skupnosti. Domačinom sicer ne moremo zgraditi vodovoda ali organizirati prireditev, ki v park ne sodijo. Lahko pa jim pomagamo na primer tako, da skupaj napišemo kakšen projekt, iz katerega se bo financirala tudi lokalna skupnost, da imajo domačini tukaj možnost za srečevanja, da se kraj preko parka promovira in da imajo domačini v parku tudi možnost zaposlitve.

Za primerjavo je bilo v podjetju Soline leta 2002 manj kot 20 zaposlenih, danes nas je 93, ki upravljamo s parkom in solinarsko dejavnostjo. Vsaj trikrat več pa je ljudi, ki lahko od parka posredno živijo, z gostinstvom, nudenjem prenočišč, prevozi, storitveno dejavnostjo, turizmom itd.

Načrt upravljanja pa poleg teh ciljev daje velik poudarek ureditvi dostopa do parka ter osveščanju in informiranju obiskovalcev. Konkretno imamo namen, da bi v roku desetih let glavni vhod premaknil iz Seče na območje nekdanjega rudnika, od koder bi se razcepile dve poti, ena na Fontaniggie, ena na Lero.

Kakšni so načrti za Fontaniggie?

Na Fontaniggiah, kjer je obiskovanje muzeja solinarstva zdaj popolnoma neurejeno in celo nelegalno, saj se mora obiskovalec voziti po cesti, ki ni javna pot in kjer je vožnja prepovedana, si za prehodno obdobje želimo postaviti najprej turistični vlakec, v prihodnjih letih pa želimo postaviti ozkotirno železnico. Obiskovalci bi se med vožnjo z vlakom ustavljali na posameznih točkah, izvedeli še kaj o naravi, zgodovini, kulturi. Prepričan sem, da bo to neka dodatna atrakcija in da bomo s tem park še bolj približali ljudem.

Želimo si tudi, da bi se v krajinski park dostopalo tudi z morja s plovilom ter da bi počasi spravili motorna vozila ven iz parka, kar nam je delno sicer že uspelo. Ostala bo sicer servisna pot za odvoz soli, preostali del pa naj bi bil območje brez prometa.

Kako pa kaže s promocijo parka?

Načrtujemo skupno promocijo oziroma zbliževanje parka in muzeja solinarstva na njegovem območju. Tu je bilo v preteklosti precej razprtij, predvsem zaradi neurejenega dostopa. Zdaj se dogovarjamo, da bi imeli skupno promocijo, uredili pa bomo tudi enotno vstopnico, s katero bo lahko obiskovalec prišel na oba vhoda v park in si z njo ogledal tudi muzej solinarstva. Muzej bo v zameno od ministrstva za okolje dobival neke vrste odškodnino v višini prihodkov od vstopnic v muzej - govorimo o 20.000 evrov letno. Z dostopom do parka pa bomo upravljali mi v podjetju Soline. Iz parka bomo poskušali narediti park, ne pa poligona za motorna vozila.

Lahko poveste še kaj več o projektu Man Salt?

V sklopu tega projekta smo dobili sedem milijonov evrov, s katerimi bomo v prihodnjih štirih, petih letih obnovili vse nasipe, tako tiste na morju kot nasipe ob vodotokih, v skupni dolžini okoli osmih kilometrov. S tem bi zagotovili poplavno varnost območja, predvsem pa varovali biodiverziteto. Nenadzorovano poplavljanje morja ali rek namreč poplavi gnezdišča, uniči habitate, rastišča, rastline, odplavi ptičja jajca itn.

Soline smo nosilec tega projekta, za katerega smo na novo zaposlili 21 ljudi, to so zidarji oziroma domačini z izkušnjami pri gradnji teh zidov. Po tradicionalnem postopku namreč gradimo kamniti zid, ki ga sicer vpnemo v beton. Upamo, da bomo v naslednjih letih s tem velikim projektom naredili nekaj na področju, ki ga je država 40 ali 50 let pustila vnemar, saj ni v vodno infrastrukturo ob kanalih in nasipih vloženega niti evra.

Sprejem načrta upravljanja je bil sicer formalni pogoj, da institucije na ravni države sprožijo postopke za uvrstitev parka na Unescov seznam svetovne dediščine...

Uvrstitev na Unescov seznam je naša skrita želja. Unesco sicer postavlja več pogojev za to, da je območje lahko uvrščeno na seznam svetovne dediščine. Prvi in najpomembnejši je, da mora območje imeti nekaj, kar ima univerzalno vrednost. To pomeni, da ima nekaj, kar najdemo samo tam in nikjer drugje.

Mislim, da v Sečoveljskih solinah najdemo kar tri takšne stvari. Prvič se sol prideluje po posebnem postopku "na petoli" oziroma na neki živi podlagi. Drugič v času solinarske sezone pobiramo sol vsak dan, ker smo tako visoko na severu, da sonce in veter nista dovolj močna in morajo solinarji k temu pripomoči. In tretjič so bile soline poseljene s kamnitimi in ne z lesenimi hišami, in to v notranjosti solin. Medtem ko so drugod bile hiše postavljene samo na obrobju solin, so solinarji pri nas prebivali sredi solin in to skozi celo toplo polovico leta.

No, Unesco postavlja še druge pogoje. Nikjer sicer izrecno ne piše, da mora obstajati načrt upravljanja, vendar si oni želijo, da imaš neko vizijo in da lahko to spremljaš. Potem sta tu zahtevi po upravljavcu in infrastrukturi, ki ju ta prostor ima. Z obstoječimi parkirišči, potmi, sanitarijami itd. smo pač sposobni sprejeti določeno število obiskovalcev. Zelo pomembno se mi zdi tudi dejstvo, da je rešeno vprašanje lastnine, da so vse parcele in nepremičnine državne.

Vsa ta dejstva govorijo nam v prid, da bi lahko s tako kandidaturo začeli, čeprav tak postopek traja najmanj pet let. Ampak mislim, da pogoje izpolnjujemo in treba bo pač še pritisniti na državo, ker samo država lahko da formalen predlog. Premika se sicer zelo počasi, ampak zaenkrat smo prišli na nek začasen seznam potencialnih lokacij, ki bi bile primerne za kandidaturo za Unesco, vendar bo treba še malo "brcati" in jih vzpodbujati, da se pač država odloči, da izpelje ta postopek.

Pa ocenjujete, da je takšen interes obstaja? Na seznamu Unesca namreč ni ravno veliko slovenskih lokacij?

Žalostno je, da smo Slovenci obremenjeni, da imamo geografsko majhno državo, da imamo majhno število prebivalcev in potem imamo kar nek kompleks manjvrednosti, da naše pa ni dovolj vredno, ker nimamo največje gore ali najglobljega jezera, ampak to sploh ni res. Mislim, da imamo ogromno potencialnih lokacij, pri tem pa so Sečoveljske soline nedvomno ena izmed njih. Če pogledate naše sosede Italijane, oni vedo, koliko uvrstitev na Unescov seznam prinaša turizmu. Tudi Hrvatje so izredno uspešni v tem smislu. Po nekaterih študijah se namreč z uvrstitvijo na Unescov seznam turistični obisk lahko poveča tudi do 30 odstotkov.

Lahko vprašanje državne meje med Slovenijo in Hrvaško, ki še ni določena - krajinski park namreč sega tudi na levi breg Dragonje - negativno vpliva na vaša prizadevanja?

Če pustiva ob strani vprašanje politične volje za tak projekt, Unesco zagotovo ne bo niti pristopil h kakšnemu postopku, če dogovor o meji ne bo dosežen. Ampak dogovor očitno prej ali slej bo, mi pa imamo tako ali tako še par let dela, da skupaj s strokovnjaki iz področij varstva krajine in kulturne dediščine ustrezno pripravimo kandidaturo.