Damjan Prelovšek za STA: Spomeniškega varstva kot ga imamo, ne potrebujemo

Damjan Prelovšek (1945) je študiral umetnostno zgodovino na ljubljanski Filozofski fakulteti, kjer je leta 1977 doktoriral z disertacijo o arhitektu Jožetu Plečniku. Bil je predstojnik Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta in štiri leta slovenski veleposlanik v Pragi. Med letoma 2005 in 2009 je bil direktor direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo. Je član Evropske akademije znanosti in umetnosti.

Napisal je več samostojnih publikacij, strokovnih člankov in razprav s področja arhitekture, baročne ustvarjalnosti in ustvarjalnosti 19. stoletja. Velja za enega največjih poznavalcev Plečnikovega dela. O Plečniku je napisal več knjig, med drugim obsežno monografijo, in številne znanstvene članke.

Stanje na področju varovanja spomenikov v Sloveniji je po prepričanju nekaterih iz stroke trenutno skrb zbujajoče. Nedavno je četvorica podpisnikov javnega poziva k odstopu pozvala tri vodilne s področja varovanja kulturne dediščine. Kako, glede na to, da ste bili v preteklosti tudi sami direktor direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo, sami ocenjujete stanje?

Najprej je potrebno povedati, da v samostojni Sloveniji še nismo imeli ministra za kulturo, ki bi ga to področje posebej zanimalo in ki bi bil pripravljen kaj narediti. Stanje je zato danes več kot katastrofalno. Sedanja organizacija spomeniškega varstva ne služi ničemur. Sama služba porabi bistveno več denarja, kot ga ostane za spomenike in je popolnoma neučinkovita, zakoni pa so slabo napisani. Reševanje kulturne dediščine je pravzaprav etična zadeva, pri nas pa temelji popolnoma na ekonomski bazi. Spomeniškovarstvena služba v zadnjem času ni rešila niti enega samega samcatega spomenika, ki bi bil resnično pomemben. Spomeniškega varstva, kot ga imamo, ne potrebujemo.

Kje vidite vzroke za nastalo situacijo?

Eden od vzrokov je gotovo ta, da pri nas nihče ne priznava nikakršne avtoritete. Pred leti, ko je deloval še profesor France Stele, je bilo stanje popolnoma drugačno. Danes imamo register spomenikov, v katerega so vpisani vsi spomeniki. Vendar pa ti niso zadostno ovrednoteni, niti ne vemo, kaj z njimi. Plečnikov stadion za Bežigradom je bil denimo razglašen za spomenik državnega pomena, a se danes z njim baranta, kot da to ne bi pomenilo nič.

Podobno je s Kolizejem, za katerega je mednarodna skupina strokovnjakov ugotovila, da je spomenik evropskega pomena, spomeniškovarstvena služba pa ne ukrene ničesar, da bi zaustavila njegovo propadanje. Tako je v zadnjem času vrsta spomenikov postala plen kapitala.

Težavo pa vidim tudi v tem, da je direktorat za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo, kar pomeni, da je neposredno pod ministrovim vplivom. Tako o spomenikih odloča politika in ne stroka.

Za ohranitev Kolizeja, ki sicer trenutno še stoji, a ga namerava njegov lastnik porušiti, si prizadevate že dalj časa. Verjamete, da bo ta bitka dobljena?

Prizadevamo si, a je ena od težav v tem, da pri nas inšpekcija ne deluje. Bilo je podanih že več prijav, saj lastnik namenoma uničuje kulturni spomenik, a se ni zgodilo nič. In to je pri nas stalna praksa, da se spomenik na ta način popolnoma degradira in da na koncu ni več nobenega argumenta, zakaj ga sploh ohraniti.

Pritožba, ki jo je na gradbeno dovoljenje za rušenje na Upravno enoto Ljubljana vložilo Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo, se trenutno rešuje, vendar pa se bojim, da bo na koncu kapital tisti, ki bo odločil.

V zadnjem času v medijih močno odmeva tudi prenova prvega preddverja Cankarjevega doma. Ta naj bi po prepričanju nekaterih preveč posegla v arhitekturo Edvarda Ravnikarja. Kakšno je vaše mnenje?

Generalni direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik, kot sem razumel iz poročanja medijev, zatrjuje, da popravljajo Ravnikarjeve napake. Vendar pa je Ravnikar v prvem preddverju predvidel tanjše cevi za prezračevanje pod stropom, a jih tedaj ni bilo mogoče dobiti. Zato je moral strop znižati, a ga je optično povišal z ogledali. Sprašujem se, zakaj je sedaj potrebno zamenjati Ravnikarjeve značilne stvari, kot so talne obloge ali luči, in dati noter neko mednarodno konfekcijo ter pri tem trditi, da je sedaj bolje. Spomeniško varstvo je znanost, to ni populizem, v katerem lahko vsak odloča, kot se mu zdi.

Je to kritika spomeniškovarstvene službe?

Težava spomeniškega varstva je v tem, da je v spomeniškovarstveni službi zaposlena kopica ljudi brez ustrezne izobrazbe ali pristopa k spomenikom. Ker ni pravih kriterijev, se posvečajo vrsti nepomembnih stvari, medtem ko pomembni spomeniki propadajo. V očeh običajnega državljana Slovenije je spomeniško varstvo danes zgolj ovira na poti do gradbenega dovoljenja in to predstavo je potrebno spremeniti ter pokazati na vrednote varovanja spomenikov. Ti so namreč del naše nacionalne identitete.

Kaj bi bilo potrebno storiti za učinkovitejše varstvo spomenikov?

Najprej bi bilo potrebno pregledati in ovrednotiti vse kulturne spomenike na Slovenskem, saj je obstoječi register neuporaben. Potem bi morali določiti spomenike najvišje kategorije ter opustiti delitev na spomenike lokalnega in državnega pomena, kot je to po sedaj veljavni zakonodaji. Na novo bi bilo potrebno vzpostaviti spomeniškovarstveno službo ter prekiniti s prakso, da je kulturna dediščina na ministrstvu postavka, s katere se, kadar zmanjka denarja, vedno jemlje.

Kot primer bi omenil Plečnikovo cerkev na ljubljanskem Barju. Na cerkvi je začelo gniti ostrešje in streha propada, z direktorata za kulturno dediščino pa je prišel odgovor, da sredstev za intervencijo ni in da naj se upravitelj prihodnje leto prijavi na dvoletni razpis ministrstva. Na tem razpisu je na voljo zelo malo denarja, prosilcev je pa ogromno, tako da jih veliko zavrnejo. Po drugi strani pa se še vedno vrsta lastnikov in upraviteljev nanj ne prijavi, saj ga ne pozna, ali pa tudi zaradi ostrih pogojev.

Kot kaže, nismo sposobni rešiti spomenika, ki se nam podira pred očmi, ampak gremo po birokratski poti. Nismo sposobni sprejeti odločitve, da je nek spomenik nacionalno pomemben in da ga je potrebno rešiti. Denarja bi bilo, če bi se uporabljal pravilno, dovolj.

Nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca je večkrat omenila, da se denar za obnovo spomenikov še najde, da pa jim je težje najti novo namembnost, upravljavca. Vaš komentar?

Pri nas imamo napačno predstavo, ko trdimo, da je potrebno najprej določiti namen spomeniku, ki se nato obnovi. Pravilna je obratna pot. Najprej je potrebno ugotoviti kvalitete spomenika ter kaj se ščiti, nato pa šele na podlagi tega razmišljati o namenu. Namen se namreč mora prilagoditi kakovosti spomenika in ne obratno.

Tako denimo ne vemo, kaj bi z gradovi. Smo tako rekoč edini evropski narod, ki je uničil skoraj vse svoje gradove. Kar je ostalo nedotaknjenega, je mogoče prešteti na prste ene roke. Ministrstvo za kulturo je sicer celo uspelo zagotoviti nekaj deset milijonov evrov evropskega denarja za obnovo kulturne dediščine in skušalo pridobiti investitorje, ki bi vložili del sredstev v obnovo. Vendar se je pokazalo, da za gradove ni zanimanja, saj je njihova prenova draga, poleg tega so precej "neuporabni". Ministrstvo je njihov edini namen videlo v tem, da se v njih uredijo hoteli ali izobraževalni centri.

Danes je obnovljen grad Snežnik, polovica gradu Grad na Goričkem in gradu v Pišecah na Bizeljskem, drugod pa ministrstvo ni izkoristilo priložnosti. Balo se je namreč, da bo potrebno denar vrniti, če ne bomo zadostili vsem pogojem, ki smo si jih postavili sami. To je napačna predpostavka. V najslabšem primeru bi sicer denar res morali vrniti, bi pa imeli obnovljene gradove.

Bi lahko rekli, da se Slovenci morda ne zavedamo dovolj pomena naše kulturne dediščine?

Slovenci smo narod z najslabšim odnosom do kulturne dediščine v Evropi. To je sicer delno pogojeno tudi z zgodovinskimi okoliščinami, v katerih smo živeli, je pa vsekakor problematično. Tega se ne zaveda niti politika, ki meni, da je vse drugo pomembnejše od kulturne dediščine.

Na Češkem denimo cele družine ob nedeljah obiskujejo gradove, s čimer se krepi tudi domovinska zavest. Pri nas pa se sklicujemo na naravo, na lipicance, medtem ko ostaja kulturna dediščino popolnoma ob strani. Poleg tega smo narod literatov, ki se je kot narod ohranil s pomočjo svojega jezika, zato javno mnenje določajo predvsem literati, ljudje, ki niso strokovnjaki za kulturno dediščino.

Ste tudi dober poznavalec dediščine arhitekta Jožeta Plečnika. Je Plečnikova dediščina dovolj zaščitena?

Ko sem prevzel vodenje direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu, sem si prizadeval razglasiti celoten Plečnikov opus za spomenik državnega pomena. Ker se je izkazalo, da je projekt zelo obsežen, smo se v prvi fazi omejili le na Plečnikovo dediščino v Ljubljani. Ta je bila razglašena za spomenik v času ministrice Majde Širca. Je pa iz tega, kar se dogaja s Plečnikovim stadionom in tržnicami razvidno, da ta zaščita ne pomeni ničesar, da je le črka na papirju.

Tu vidim eno od možnih rešitev v novem zakonu o nepremičninah, po katerem bi lahko bili plačila davka deloma oproščeni tisti, ki vzdržujejo kulturne spomenike. Komisija bi preverila, ali je spomenik res vzdrževan ali ne in bi na podlagi tega odmerila plačilo davka.

Z Jožetom Plečnikom je neločljivo povezan Arhitekturni muzej Ljubljana. Ta je lani prešel pod okrilje države in se preoblikoval v Muzej za arhitekturo in oblikovanje, upravljanje Plečnikove hiše v Trnovem pa je prevzel Mestni muzej Ljubljana. Je takšna rešitev po vašem mnenju v prid ohranjanju Plečnikove dediščine ali ne?

S tem, ko je Plečnikova hiša prešla pod Mestni muzej Ljubljana, je bila storjena velika škoda. Drugi narodi, ki premorejo tako ugledne arhitekte, kot je bil Plečnik, ustanavljajo fundacije, ki se ukvarjajo s proučevanjem njihovega opusa, pri nas pa ne. V Plečnikovi hiši hranijo vrsto načrtov in risb, za katere na Fužinskem gradu niti ni primernega prostora za hrambo.

Poleg tega se Muzej za arhitekturo in oblikovanje v zadnjem času ne ukvarja več z zgodovino slovenske arhitekture, ampak prireja sodobne razstave. Vendar pa je arhitekturni muzej predvsem muzej, ki bi se moral v prvi vrsti ukvarjati s preteklostjo in ne samo z aktualnim dogajanjem. Tako denimo nimamo pregledne razstave slovenske arhitekture od njenih začetkov dalje, Plečnikovo razstavo na Fužinskem gradu, ki smo jo po pogodbi dolžni imeti postavljeno, pa so celo podrli.

Rad bi tudi opozoril, da je v tujini zanimanje za Plečnika še vedno veliko in da naša veleposlaništva sprašujejo za Plečnikove razstave, vendar pa ministrstvo za zunanje zadeve ni sposobno najti denarja, da bi kakšna takšna razstava potovala naokrog, pa čeprav je že narejena.