Nejc Gazvoda za STA: Spreminjamo se v generacijo "mansardnikov"

Nejc Gazvoda (1985) je uspešen in nagrajevan predstavnik sodobnega slovenskega pripovedništva. Zbirki Vevericam nič ne uide, ki je prejela nagrado zlata ptica Liberalne akademije in Dnevnikovo fabulo, so sledili romani Camera obscura (2006), Sanjajo tisti, ki preveč spijo (2007) in V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta (2009). V svoj literarni opus je leta 2008 priključil še zbirko kratkih zgodb Fasunga.

Diplomant filmske in televizijske režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) v Ljubljani je med drugim posnel kratka igrana filma Bordo rdeča (2007) in Skrbnik (2008) ter televizijski drami Kot dva polža (2007) in Merica sreče (2008). Za slednjo je prejel akademijsko Prešernovo nagrado. Njegovo dramo Gugalnica je na oder postavil režiser Janez Lapajne, s katerim je sodeloval pri scenariju za film Osebna prtljaga (2009). Za scenarij za kratki film Čisto lahko je leta 2009 prejel Grossmanovo nagrado.

Film Izlet, v katerem so glavnih vlogah zaigrali Nina Rakovec, Jure Henigman in Luka Cimprič, bo jeseni prikazan na 14. festivalu slovenskega filma, kmalu zatem pa še v tekmovalnem programu filmskega festivala v Varšavi. Z ekipo računajo na še več festivalov, je Gazvoda dejal za STA.

Nekdo je pred časom razmišljal nekako tako: šolanim filmskim režiserjem je smiselno čim prej omogočiti prvenec, da ne bi vanj zlili frustracij, nabranih med čakanjem. Kaj si mislite o tej tezi? Sami ste nizkoproračunski celovečerec Izlet začeli snemati po diplomi na AGRFT, potem je prišla še podpora Slovenskega filmskega centra.

V Sloveniji, kjer je denarja za film tako malo, bi bilo idealno, da se na leto rezervira denar za nizkoproračunske prvence in temu proračunu bi se moral avtor nato prilagoditi. Ne me narobe razumeti - če bi imel možnost delati film za več milijonov evrov, bi jo takoj pograbil. Nekateri filmi se z malo denarja preprosto ne dajo posneti. Ampak pri prvencu je važno predvsem to, da ga narediš čim prej in da najdeš neko zgodbo, ki se te tiče intimno, hočeš jo povedati in imaš nekaj za povedati. Vsaj jaz sem razmišljal tako. Pogovarjal sem se z ameriškim igralcem, ki je prišel snemat kratek film v Slovenijo in sem mu povedal, da sem dobil finančno podporo za prvi film - izbuljil je oči in rekel, da so v ZDA to za mnoge režiserje neuresničljive sanje. Dobro se zavedam, kakšno priložnost sem dobil in zato je tudi nisem zapravil. Kako bo film sprejet, bom videl, ampak jaz sem vanj vložil vse - ne frustracije, ampak energijo in entuziazem, da sem ga speljal do konca. In tako bom šel v naslednji projekt. Ne bom jamral. Vem pa, da se marsikomu zgodi, da gre z isto energijo v projekt, pa se mu stvari ne iztečejo. Je pa v zraku preveč jadikovanja, kako za nas filmarje ni poskrbljeno. Včasih je pač treba z glavo skozi zid in se dokazati.

Izlet je svetovno premiero doživel v tekmovalnem programu sarajevskega filmskega festivala, kjer je bil toplo sprejet, občinstvo ga ocenilo za najboljšega v tekmovalnem programu. Kako ste z ekipo doživeli projekcijo in festivalsko izkušnjo?

Sarajevsko občinstvo je tradicionalno naklonjeno, tako da je bilo res vrhunsko. Visoka povprečna ocena je pokazala, da smo gledalcem ugajali. Res sem bil vesel za igralce, da so doživeli vse to, kajti v Sloveniji tega v tolikšni meri žal ne morejo. Drugače pa je festival velik, zgledno organiziran, vzdušje je odlično.

Snemanje je potekalo lansko poletje po vaši kratki zgodbi iz prvenca Vevericam nič ne uide. Zakaj prav ta zgodba in kako ste razvili scenarij na njeni podlagi?

Že dolgo sem vedel, da želim posneti film po tej zgodbi. Ima vse, kar sem potreboval za prvenec - je enostavna, emotivna, ima tri močne like. Vse to me zanima v filmih in v umetnosti nasploh. Scenarij je seveda precej drugačen, čeprav bistvo zgodbe, torej zgodba nekega odraščanja in prijateljstva, ostaja. Lik vojaka Gregorja je v bistvu čisto nov. Veliko so mi pomagali tudi igralci, ki so dodali svoje dialoge in oblikovali like. Scenarij je zame živeča, organska stvar, ki se stalno spreminja, sploh pa na snemanju. Ne maram snemalnih knjig in rigoroznega sledenja scenariju.

Ozadje zgodbe - dan s počitnic po srednji šoli, ko je v zraku odločitev, kaj početi s svojim življenjem - spominja recimo na nostalgika Ameriški grafiti. Ste se med snemanjem navdihovali s kakšnim filmom, tudi glede snemalne tehnike?

Kar nekajkrat sem pogledal češki "Jizda", ki je bil tudi produkcijsko podobno narejen, čeprav v bistvu ni tako zelo soroden Izletu, kot se morda zdi na prvi pogled. Nasploh pa vlečem vplive od vseh avtorjev in filmov, ki so mi blizu. Glede snemanja sem že od začetka vedel, da hočem kamero iz roke. Skupaj z direktorjem fotografije Markom Brdarjem sva prišla do tega vizualnega sloga. Film sem posnel praktično iz glave, sicer sem imel narejeno nekakšno provizorično snemalno knjigo, ampak pri taki produkciji moraš biti predvsem iznajdljiv in nor, film moraš poznati do obisti. Ko ljudem povem, da je bil film posnet v 14 dneh, samo zazijajo. Seveda pa je bila postprodukcija na vrhunskem nivoju in to se filmu tudi pozna.

Verjetno ni zgrešena oznaka, da gre po tematiki za film ceste: protagonisti se na poti soočijo z zagatami, predvsem s tistimi, ki jih imajo sami s seboj. Katere so "žanrske zagate" generacije 80. let, za katero ste večkrat dejali, da ji posvečate dobršen del svoje ustvarjalne pozornosti?

Meni se zdi predvsem ta ujetost v navidezno varne okvirje. Ugotovili smo, da ni več nikomur za verjeti, kar je sicer ugotovila že marsikatera generacija pred nami - ampak mi smo prišli do zaključka, da se tudi upirati ne splača, ker se na svetu tako ali tako ne da nič spremeniti. V Sloveniji je izjemno majhno tveganje revščine med mladimi. Super za politično parolo, kajne? Verjetno bodo pozabili dodati, da je to zato, ker 85 odstotkov mladih živi pri starših. Da v Sloveniji še ni prišlo do socialne bombe, je zaslužna le generacija naših staršev, ki je v povprečju relativno dobro situirana, vsaj stanovanjsko, zaradi prejšnjega sistema. Nizke plače v Sloveniji ne bi bile tak problem, če bi ohranjali socialno državo - ampak dobro vidimo, kam nas peljejo naši vrli politiki. Osnova za začetek samostojnega življenja - bivališče, pa je postalo neskončno drago in večini mladih nedosegljivo. Tako se spreminjamo v generacijo "mansardnikov", adaptiramo si svoje nadstropje pri starših in delamo v njihovih podjetjih - če imamo seveda srečo. Mnogi, mnogi je nimajo. Kredit, včasih neizogibno in na nek način veselje prinašajoče dejstvo, se je spremenil v kletvico. Sistem nas je popolnoma pustil na cedilu - vsi študirajo, služb ni. V porastu je nestrpnost, apatija, politika je brutalno polarizirana, elita nam laže, stari modrijani so patetični, novi so lažnivi, umazani povzpetniki.

Kako lahko umetnost odgovarja na anamnezo družbe, ki ste jo očrtali, in hkrati ohrani dostojanstvo avtonomije?

Slovenska umetnost na to ne odgovarja - ne stara, ne mlada. Dokler jim pade nekaj državnega denarja in je projekt speljan do konca, da ni panike v blagajni, je njihova naloga izpolnjena. Manjka kritične, inovativne umetnosti. Manjka mladih družboslovcev, ki niso trobilo ali ene ali druge strani. Manjka starih mojstrov, ki niso trobilo ene ali druge strani. Manjka novinarjev, ki niso trobilo ene ali druge strani. Manjka kritičnosti, distance, ključnih vprašanj, angažmaja. Ampak v bistvu nam nič ne manjka. Ker dokler lahko nekako zlezeš skozi življenje in imaš veke, da zapiraš oči, ko je to potrebno - potem ti nič ne manjka. Potem si predstavnik generacije 80. let, ki so jo starši opeharili za vse, kar je bilo priborjeno skozi zgodovino - mi pa zvesto ponavljamo njihov življenjski slog. Ampak svet se je spremenil. Če se mi ne bomo... ne bo dobro.

Mladi liki v vaših zgodbah in romanih na "zunanji svet" odgovarjajo z umikom v sanjske pokrajine svoje duševnosti.

Zdi se mi, da to vsi poskušamo. Samo tisti, ki notri ničesar ne najdejo, znesejo svojo jezo nad zunanjim svetom. V umetnosti, ki me zanima, mora biti vedno nekaj poetike in nerazložljivega, misterioznega. Če so te stvari vezane na neko realno človeško usodo, se me zelo dotaknejo. Dobro umetnost doživljam iskreno, bučno, kot otrok. Moji liki imajo nekaj te otroške norosti, kajti zdi se mi, da je to, k čemer vsi težimo - da doživljaš svet zopet po otroško. Da so ti stvari nove. Da nekaj vidiš prvič, da nekaj slišiš prvič. To ti omogoči umetnost - na novo odkrivaš realnost in meje sebe kot človeka. In taki so tudi moji liki, ki so vsi po vrsti izgubljenci, na nek način problematični. Liki brez problemov me ne zanimajo.

Med študijem ste objavili številne kratke zgodbe, tri romane, hkrati snemali študentske filme, bili soscenarist pri Lapajnetovi Osebni prtljagi. Ima literatura kakšen čar, ki ga film nima?

Literatura drugače skriva svoje elemente. Prisili te, da najdeš lastne podobe za pojme - za ljubezen, prijateljstvo, sovraštvo, smrt. Film ti to kaže na drugačen način in iz tebe izvleče občutke, ki so bolj primarni, ker so pred tabo, vidni, bolj absolutni. Film te zadane hitreje, literatura leze pod kožo. Oboje je čarobno, če zna upoštevati medij, v katerem funkcionira. So metafore, ki so neprevedljive v filmski jezik - biti skala v polju tvoje ljubezni! In so prizori, ki so neprevedljivi v literaturo, kot so vinjete Roya Anderssona. Ko zagledam oziroma preberem tako stvar, vem, da je pred mano nekaj zelo čarobnega.