Domen Marinčič za STA: Tudi v stari glasbi je prisotna komercialnost

Domen Marinčič je študiral violo da gamba na Visoki šoli za glasbo Trossingen, poleg tega je diplomiral iz čembala in končal podiplomski študij generalnega basa. Leta 1997 je zmagal na 1. mednarodnem tekmovanju Bach-Abel v nemškem Köthnu. Več let je sodeloval z uveljavljenim belgijskim ansamblom Ricercar Consort, veliko nastopa s sestavom Ensemble Phoenix Munich, leta 2004 pa je skupaj s še dvema slovenskima glasbenikoma ustanovil ansambel musica cubicularis. Festival Radovljica vodi od leta 2007.

Poleti potekata dva festivala stare glasbe - radovljiški in brežiški. Se vam zdi, da je poletje bolj primerno za staro glasbo od drugih letnih časov, ko je skorajda ni zaslediti?

Mislim, da je razlog v tem, da sami Slovenci ne izvajamo toliko stare glasbe. Zato se sliši, kot da je stara glasba omejena na poletne festivale, drugače pa so bolj naključni koncertni dogodki. To se mi ne zdi prav. Staro glasbo potrebujemo tudi kdaj drugič.

Glasba starejših obdobij zahteva od poslušalca posebno disciplino. Kakšni sploh so vaši poslušalci? Ali opažate stalno občinstvo? Ali festival pritegne mlade?

Vesel sem, da imamo stalno občinstvo, so celo taki, ki prihajajo skoraj na vse koncerte. Lani je nekdo napisal, da imamo poznavalsko občinstvo. Želim si več mlajše publike in upam, da jo bomo pritegnili s paleto stvari, ki jih ponujamo. Letos bo festival pokril devet stoletij glasbe, od 13. do 21. stoletja, kar ni več to, kar ljudje pojmujejo za staro glasbo. Imamo tudi sodobno glasbo na starih glasbilih, kar je vpeljala že moja predhodnica. Sam sem to nekoliko razrahljal, se pravi, da niso nujno stara glasbila, ampak da je povezano s starim.

S staro glasbo se največkrat ukvarjajo specialisti, ki se želijo izvajalsko čim bolj približati času, v katerem je nastala. V zadnjih desetletjih so vzniknili številni ansambli, izvajanje stare glasbe na čimbolj avtentičen način in s historičnimi instrumenti ali njihovimi kopijami pa je postalo takorekoč moda.

Ta fenomen obstaja že od konca 19. stoletja, bolj konsekventno, tako kot ste opisali, pa je od 60., 70. let 20. stoletja. Ko sem se jaz s tem začel ukvarjati sredi 80. let, so nove izvajalske možnosti šele odkrivali. Danes pa se žal veliko teh ansamblov, ki dajejo vtis, da se ukvarjajo s starimi izvajalski praksami, podreja komerciali. Glasbo, ki je napisana za ozek krog poslušalcev, izvajajo v velikih avditorijih, ker zahtevajo tako visoke honorarje, da jih manjši prireditelji ne morejo povabiti. Vsi mislimo, da če je stara glasba in na starih instrumentih, da to pomeni, da se glasbeniki resno ukvarjajo s tem, kako je zvenela takrat in nam jo tako predstavljajo. Ampak veliko tega ni čisto res.

Pri tem ni pomembno, kako je zvenelo npr. v 15. stoletju, temveč da izvajalec izvaja glasbo na avtentičen način, se pravi - avtentičen je on sam. Izkazalo se je, da je ta stran pristnosti veliko bolj pomembna od tiste historične. Filozofi, ki se ukvarjajo z glasbo, so o tem pisali in vsi so prišli do zaključka, da zvokov iz tistih časov danes ni mogoče reproducirati. Lahko zberemo čim več podatkov o tem, kako je ta glasba zvenela, vprašanje pa je, kaj od tega lahko realiziramo. Še pred 2. svetovno vojno je bila izvajalska praksa precej drugačna, tudi instrumenti so se od takrat spremenili, torej lahko tudi to glasbo, ki ni toliko stara, izvajamo na avtentičen način. Pojavi pa se problem, če imamo posnetek, na katerem igra ali dirigira sam skladatelj. Ali to pomeni, da moramo reproducirati točno tako, kot je na posnetku? To je enako, kot če bi nekdo prerisal strip Mikija Mustra. To nima smisla. Mora ga preoblikovati, mora narediti nekaj svojega, umetniška vrednost pa je odvisna od tega, kaj vloži svojega.

Vseeno je včasih o tem, kakšna je bila glasba in kako se je izvajala, mogoče le ugibati. Glede na kaj?

Imamo zapise, instrumente, ikonografijo, opise glasbenih izvedb, imamo pa tudi posnetke. Najstarejši so že s konca 19. stoletja. Nekdo, ki se ukvarja z, recimo, romantično glasbo, lahko sliši, kako so jo izvajali konec 19. stoletja, obenem lahko vidi, kakšna je razlika v glasbeni kulturi, kateri so elementi, pri katerih smo si danes veliko bolj enotni, tudi če izberemo dve najbolj različni interpretaciji. Seveda pa je odvisno, s katero glasbo se ukvarjamo. Bolj kot gremo nazaj v zgodovino, težje je vedeti. Obstaja tudi glasba, ki je zapisana, a ne vemo, kakšna je bila zasedba, še tega ne vemo, ali so jo peli ali igrali. V tem primeru je več ugibanja in več lastnega inputa.

Težko je presoditi, kateri kompromisi, katere odločitve so pristne, iskrene, kajti veliko teh odločitev je preveč odvisnih od trga. Izvajalci skušajo biti všečni, to je danes velik problem v stari glasbi. Veliko ljudi misli, da je staro glasbo lahko poslušati, ker je bolj preprosta, ker veliko tega, kar se danes imenuje stara glasba, tako zveni. V resnici pa glasbeniki naredijo, da zveni tako, da jo je lahko poslušati. Sam menim, da je treba vedeti, kaj poslušamo. Ne pa, da nekdo daje vtis, da je to tako kot v 13. stoletju, v resnici pa je bolj podobno današnji pop glasbi ali jazzu. Na festivalu imamo letos glasbenika, ki izvajata Bachovo glasbo v maniri švedske ljudske glasbe. Ampak to je popolnoma iskreno, je podobno jazzovskim glasbenikom, ki izvajajo Bacha. Tukaj se mi zdi vse jasno, noben se ne sprašuje, ali je to dovoljeno, kaj bi pa Bach rekel.

Na festivalu bo mogoče slišati tudi rekonstrukcijo nezapisane glasbe. Pa je takšen približek splošno sprejet ali jih lahko nastane tudi več za isto delo?

Saj jih mora več nastati. Če bi analizirali glasbeno vsebino ene take rekonstrukcije, da bi vzeli posnetek izvedbe, zapisali note in rekli nekomu, naj to izvede, bi lahko dobili rezultat, ki ne bi bil nič vreden. Kajti neverjetno veliko je odvisno od izvajalca. Izvajalski input mora biti tako prepričljiv, da skoraj nič več ne ostane od skladbe, ampak gledamo samo še izvajalca, kako to vsebino doživlja oziroma jo predvaja.

Toda če interpret preveč poseže v skladbo, ali je to potem sploh še avtorjevo ali je že interpretovo delo?

Saj to je prav. Tudi včasih so bili izvajalci različni, tudi skladatelji so različni. Obstaja eden, ki je svojo učenko naučil, kako naj se njegova dela izvajajo. Drugi jih niso smeli izvajati, ker se je bal, da jih bodo "pokvarili". So pa tudi skladatelji, ki jih prepustijo izvajalcu. Veliko ljudi filozofira o tem, da je izvajalec samo posrednik, preko katerega govori glasba. Toda če hočemo medij, ki samo posreduje glasbo, lahko Bacha pretipkamo v računalnik in nam ta zaigra točno tako, kot je Bach napisal. Dobimo čistega Bacha in zveni lepo. Sam veliko glasbe prepišem v računalnik, toda nekatere skladbe zvenijo lepo, druge grozno, a to še ne pomeni, da je skladatelj slab. Za tistega, ki zveni dobro, ne vemo, za tistega, ki ne, pa lahko predvidevamo, da je računal, da bo izvajalec naredil nekaj svojega iz skladbe, ne samo zaigral note tako, kot so napisane.

Radovljiški festival stare glasbe je najstarejši tovrstni festival v Sloveniji, njegova posebno pa je ta, da vsako leto predstavi sodobno delo za historičen instrument. Kakšni so odzivi?

Odzivi so bili deljeni. Še prej, ko sem sodeloval na festivalu predvsem kot izvajalec, se mi je zdelo, da ljudje niso bili preveč navdušeni. A tudi pri sodobni glasbi je veliko odvisno od interpretacije, zato sem se odločil, da teh, ki so specializirani za staro glasbo, ne bom več silil v to, da bi izvajali sodobno glasbo. Letos bo tako že drugo leto zapored skladatelj sam izvajal svojo glasbo, kar je najbolj pristno. Tu je najlažje govoriti o pravi avtentičnosti.

Zakaj na festivalu ni pogosteje prisotna slovenska ustvarjalnost oziroma s slovenskim okoljem povezani skladatelji, kot so Dolar, Ivančič, Posch?

Težava je v tem, da teh skladateljev ni veliko. Imeli smo že vse od naštetih, imeli smo tudi mednarodni ansambel, ki je izvajal Dolarja ali Poscha. Lahko bi povabil kakšen tuj ansambel, da bi naštudiral spored, ampak to je zelo drago, kar je še eden od razlogov. Če bi bilo več denarja za takšne projekte, bi bilo možno še marsikaj, tudi na področju slovenske glasbe. Imam občutek, da veliko ljudi v Sloveniji misli, da ta glasba ni tako dobra, kar ni res, samo več se je treba s tem ukvarjati. Prav Dolarjeva je tista glasba, pri kateri ni dovolj, če jo daš zgolj v računalnik. Sam poskušam program sestaviti čim bolj intuitivno, ko povabim izvajalca, si želim, da bi izvajal tisto, kar mu najbolj leži. Če pa pazimo, da bomo imeli dovolj odstotkov slovenskih izvajalcev in slovenske glasbe, potem so to kriteriji, ki niso več umetniški.

Kako izbirate nastopajoče, da se ne podvojite z brežiškim festivalom?

To je naključje. Redkokdaj sem koga vprašal, ali ima še kakšen koncert v Sloveniji. Se je pa že zgodilo, da je kakšen izvajalec čez nekaj let spet nastopil ali pa morda v drugi zasedbi. Sam vabim take, ki so na nek način legendarni zame. Pritegnejo me stvari, ki so mogoče malo manj znane, a so zanimive in kreativne. Tega se publika mogoče ne zaveda, ampak pomembno je samo to, da je pri festivalu nekdo, ki nekoga povabi zato, ker mu je všeč. To je zagotovo najboljši kriterij. Veliko izvajalcev v tujini me gleda postrani, češ, kdaj bomo pa mi nastopili v Radovljici, ampak mene ne zanimajo, ker jih že poznam. Raje povabim nekoga, ki ga ne poznam.

Bili ste med ustanovitelji zavoda za umetniško poustvarjanje in izobraževanje na področju stare glasbe Harmonia Antiqua Labacensis, ki je letos v Ljubljani začel nov koncertni cikel Harmonia concertans - Stara glasba na Novem trgu. Je Ljubljana še neosvojeno mesto, kar se stare glasbe tiče?

Očitno ne, ker publiko smo že osvojili. Na zadnjem koncertu nam je nekdo omedlel, ker je bila takšna gneča. Je pa res: eno je Festival Radovljica, eno je festival Seviqc Brežice in potem ljudje mislijo, to je stara glasba. Ni res, možno bi bilo še marsikaj drugega. Mislim, da je s tem ciklom zapolnjena ena vrzel.