Zdenka Badovinac za STA: Prizidkom ne nasprotujem

Zdenka Badovinac, rojena leta 1958 v Novem mestu, je diplomirala iz umetnostne zgodovine in filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 1987 je postala kustosinja v Moderni galeriji, od leta 1993 je njena direktorica. Med leti 1993 in 1997 je bila komisarka za Slovenijo na Beneškem bienalu in leta 1999 članica mednarodne žirije Beneškega bienala. Kurirala je več razstav, tako slovenskih kot mednarodnih.

Muzej sodobne umetnosti na Metelkovi 22 bo vrata odprl 26. oktobra. Dela verjetno te dni potekajo s polno paro. Kaj se trenutno dogaja v stavbi na Metelkovi?

Hiša na Metelkovi je tako rekoč gotova. Sedaj potekajo zaključna dela, nekaj je popravil, oktobra pa že začnemo postavljati razstavo, če ne bo prišlo do kakšnih nepričakovanih zapletov.

Muzej sodobne umetnosti se bo odprl z novo postavitvijo mednarodne zbirke Arteast 2000+ in izbora del iz nacionalne zbirke ter z veliko razstavo z naslovom Muzej Afektov, ki nastaja v okviru mednarodne mreže Internacionala. Lahko poveste kaj več o njih?

V Moderni galeriji bo ostala predstavitev nacionalne zbirke 20. stoletja, ki se v časovnem smislu zaključi z letom 1991, na Metelkovi pa bo predstavljen izbor del iz zbirke po tem letu. Tako namreč opredeljujemo sodobnost. Sodobno umetnost definiramo predvsem kot umetnost v času pospešene globalizacije, v obdobju po padcu berlinskega času, za nas pa je zanimiva letnica 1991, ki označuje padec prejšnjega režima in samostojnost Slovenije.

Ker pa sodobnost razumemo tudi kot mednarodnost, bomo na Metelkovi predstavili še mednarodno zbirko Arteast 2000+, ki jo sestavljajo dela povojnih avantgard, katerih začetek sega v 60. leta minulega stoletja, ko se pravzaprav začne oblikovati koncept sodobnosti. Ta ni zavezan izključno formalni logiki medija, kot je sicer v veliki meri značilno za modernistično umetnost, ampak je umetnost obrnjena bolj v zunanjo realnost, družbo in tudi ni nujno, da je objektne narave, ampak je v veliki meri nematerialna, večkrat zabeležena skozi fotografijo, video in dokumentarno gradivo. Sodobnost vključuje vse medije, od klasičnih do popolnoma novih oblik izražanj.

Se zbirka Arteas 2000+ še dopolnjuje?

V okviru možnega. Ta zbirka je nastala leta 2000 in od takrat dalje se ves čas dopolnjuje, seveda v skladu s finančnimi možnostmi galerije. Za odkupe imamo letos v galeriji na razpolago samo 40.000 evrov, kar je sramotna vsota, s katero se ne more dostojno dopolnjevati nobena zbirka.

Muzej sodobnih umetnosti bo obsegal okrog 5000 kvadratnih metrov površin. Bo to zadostilo potrebam muzeja?

Hiša na Metelkovi ima svojo zgodovino, je nekdanja vojašnica. Ko se je pred 15 leti s kompleksom na Metelkovi reševalo prostorsko stisko treh muzejev, smo zagrabili priložnost, saj se je v tistem trenutku zdelo, da bomo tako najhitreje prišli do rešitve. Seveda bi bila novogradnja, ki bi glede na tip arhitekture bolj ustrezala potrebam muzeja, idealnejša. Bo pa po drugi strani specifika nekdanje vojašnice v nekem dialogu z zbirko Arteast 2000+, saj za nas propad jugoslovanske armade simbolizira začetek naše sodobnosti. Veliko del iz zbirke, ki bo tam predstavljena, pa tudi ne zahteva velikih volumnov, ki jih ta stavba nima, zato bodo lahko ustrezno predstavljena.

Načrt za prenovo so izdelali v arhitekturnem biroju Groleger. Je načrt v skladu z vašimi željami, potrebami?

Hiša na Metelkovi nima istega formalnega statusa kot stavba Moderne galerije. Na Metelkovi smo le uporabniki, zato tudi nismo bili na enak način vključeni v prenovo, kot pri obnovi Moderne galerije, kjer smo bili eden od treh sopodpisnikov pogodb. S studiom Groleger smo se sicer dogovarjali, vendar glede na določene omejitve vse naše želje seveda niso bile uresničljive.

V Muzeju sodobne umetnosti boste imeli poleg razstavnih prostorov dodatne depoje, knjižnico in dokumentacijo-arhiv ter restavratorsko delavnico. Kako ste vse te aktivnosti izvajali do sedaj? Bodo v prenovljeni stavbi zaživele v večji meri?

Vse te dejavnosti so bile v Moderni galeriji zaradi akutne prostorske stiske okrnjene. Sedaj bodo dobile dostojne površine, zato bodo lahko razvijale bogatejše programe in bile bolj ustrežljive do uporabnikov.

Boste na Metelkovi pripravljali tudi občasne razstave?

Občasne razstave na Metelkovi bodo vezane na samo zbirko, ki bo tam predstavljena in bodo v nenehnem dialogu z njo. Zbirka bo tudi bolj organsko povezana z njimi, kot je to značilno za Moderno galerijo. Sicer pa bo večina razstav še vedno v Moderni galeriji, saj so tukajšnji prostori primernejši zanje.

Kako bodo zasnovane razstave na Metelkovi. Že nova stalna razstava na Tomšičevi je zastavljena neklasično. Boste tudi tukaj ubrali drugačen pristop?

Že nova stalna razstava v Moderni galeriji, ki nosi naslov 20. stoletje - kontinuitete in prelomi tradicionalno linearno postavitev v smislu razumevanja časa prekinja s problemsko linijo avantgard. S tem problematizira pojem časa, kot ga je razvil modernizem, se pravi časa, ki teče v smislu napredovanja od impresionizma prek različnih stilov do sodobnosti. Kontinuitete v naslovu se nanašajo na linearni čas, prekinitve pa razumemo kot nekaj, kar prekinja navidezno logiko avtonomne poti umetnosti, kot jo je razumel modernizem.

Na Metelkovi pa bomo popolnoma opustili to linearnost in se posvetili različnim pojmom časa. Dela iz zbirke bomo grupirali okrog različnih konceptov časa. Retro čas bo denimo pomenil, da se umetniška dela obračajo v preteklost in skušajo redefinirati bodisi družbeni ali politični kontekst. Potem je tu nek realni čas, ki ga živimo, na katerega se umetniki obračajo s "time based art".

Tu bo linearni čas komentiran skozi koncept hegemonega časa. Hegemoni čas gre skupaj z zahodno hegemonijo. Če rečemo, da je Zahod razvil modernistične stile, se ta linearni čas tudi skozi razumevanje umetnosti implantira na ostale dele sveta in tudi slovenska umetnost 20. stoletja ni bila izjema, ampak je sledila tem univerzalnim stilom. Ker je linearni čas, čas napredovanja, je seveda vse, kar je prišlo kronološko pozneje, razumljeno kot že zamujeno in manj vredno. Danes pa imamo tudi druga merila, ki ocenjujejo neko delo znotraj posamičnih kontekstov, znotraj lokalnega, ki sodeluje s posebnimi izkušnjami znotraj globalne izmenjave idej.

Načrtujete izdajo vodnikov po novih stalnih razstavah?

Seveda. Trenutno je tik pred izidom katalog ob zbirki Moderne galerije. Katalog načrtujemo tudi za Metelkovo, vendar pa bo ta katalog neke vrste geslovnik, ki bo poleg uvodnega besedila vseboval gesla, ki so pomembna za razumevanje sodobne umetnosti in njenega konteksta. Pripravlja pa se tudi zloženka.

Glede na to, da se bodo z Metelkovo precej povečali prostori Moderne galerije, načrtujete morda dodatne zaposlitve?

Na žalost ne. To je paradoks in hkrati hendikep, da v času, ko dobivamo še enkrat toliko površin, ne moremo dobiti niti enega novega delavca. To je nedopustno.

Pred časom je v javnosti potekal tudi razprava o tem, da Slovenija potrebuje ne le muzej sodobne umetnosti ampak tudi večje razstavišče, ki bi lahko gostilo svetovne razstave. Bi stavba na Metelkovi lahko vsaj delno služila tudi temu namenu?

Mislim, da ne. Zgodba z razstaviščem je že stara. V njej je želja po neki optimalni infrastrukturi, za katero pa se bojim, da vsaj za zdaj ni uresničljiva. Ob želji po velikem razstavišču se postavlja vprašanje, kakšna bi bila njegova politika. Med predlogi je bil tudi ta, da bi ga uporabljali različni producenti, kar pa je vprašljivo. Umetnostne hiše ne morejo biti kot gospodarsko razstavišče, ki bi jih naseljevali vsak dan drugi koncepti.

Še pomembnejše pa je vprašanje financiranja. Če Moderna galerija ob novih prostorih ne more povečati števila zaposlenih, se sprašujem, kako bi se lahko financiralo še tretje razstavišče. Slovenske galerije že komaj životarijo s sredstvi, ki jih imajo na razpolago. Mislim, da bi treba najprej rešiti tisto, kar "crkuje" in potem morebiti razmišljati o novih površinah.

Nekoč ste dejali, da v tujini gradijo muzeje veliki arhitekti, pri nas pa delamo prizidke. Ob tem ste izrazili upanje, da bo ta na Metelkovi vseeno zanimiv. Je prenovljena stavba izpolnila vaša pričakovanja?

Prizidkom ne nasprotujem, čeprav je v Sloveniji odnos do njih v splošnem kritičen. Ob tem menim, da velike muzejske arhitekture po svetu, ki so jih zgradili zvezdniški arhitekti, niso doprinesle ničesar bistvenega k razumevanju umetnosti. Najlepši primer je muzej v Bilbau, do katerega stroka zelo kritična. Ta spektakularna arhitektura namreč prinaša dobiček turizmu, ne doprinaša pa ničesar novega k razumevanju umetnost, k produkciji novega znanja in prav to je tisto, kar nas najbolj zanima in po čemer je Moderna galerija tudi prepoznavna v svetu.

Ob tem bi opozorila, da so se tudi nekatere pomembne svetovne institucije, kot sta denimo MoMA ali londonska galerija Tate, širile s pomočjo prizidkov ali pa je šlo za predelavo stavb, ki so prej služile drugemu namenu. Najbolj poznan tak primer je Tate Modern.

Je pa seveda vprašanje, kako se teh prizidkov lotiti s stališča arhitekturne stroke. Žal v Sloveniji nimamo arhitektov, ki bi se ukvarjali z muzejsko arhitekturo. Tisti, ki so se je lotili, so se s to tematiko ob tem spoprijeli prvič, kar pa je seveda povzročilo določene težave.