Kuratorica beneškega likovnega bienala Bice Curiger za STA: Upoštevati je treba edinstvenost vsakega ustvarjalca

Bice Curiger (1948), v Švici rojena umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka in urednica od leta 1993 deluje kot kuratorica züriške Kunsthaus. Je soustanoviteljica in odgovorna urednica revije za sodobno umetnost Parkett, ki v Zürichu in New Yorku izhaja od leta 1984, od leta 2004 pa je tudi izvršna urednica revije Tate etc., ki jo izdaja londonska galerija Tate. Med letoma 1984 in 1994 je bila članica švicarskega nacionalnega sveta za vizualne umetnosti, poučevala pa je tudi na priznani berlinski univerzi Humboldt.

Curigerjeva je bila letos povabljena, da pripravi osrednjo razstavo v sklopu 54. izdaje beneškega likovnega bienala. Na razstavo z naslovom ILUMInacije je uvrstila 83 umetnikov z različnih koncev sveta, med katerimi jih je kar 32 rojenih po letu 1975. Kot novost je v postavitev vključila štiri para-paviljone, ki so jih umetniki ustvarili zato, da v njih predstavljajo svoje kolege. Bienale je v Arzenalu, Giardinih in drugih lokacijah po Benetkah na ogled še do 27. novembra.

Med kritikami 54. beneškega likovnega bienala se je pojavila opazka, da je letošnja tema bienala ILUMInacije preširoka, dela, ki so na ogled v sklopu osrednje razstave, pa delujejo preveč osebno in so med seboj nepovezana. Kako odgovarjate na to kritiko?

Vsaka izdaja bienala zbudi veliko polemik. Dejstvo, da bienale že več kot 115 let ostaja razstava, ki lahko sproži tako širok in razgiban družbeni diskurz, je izjemno pozitivno. Letošnja tema - ILUMInacije je namenoma široka, čeprav jo tista umetna pripona -nacije povezuje s socialno-politično razsežnostjo. Menim, da mora razstava, ki se razteza na dve prizorišči (Arzenal in osrednji paviljon) na skupni površini 10.000 kvadratnih metrov, na kateri sodeluje več kot 83 umetnikov iz vsega sveta in ima namen "razsvetliti" trenutno stanje sodobno-umetniške produkcije, upoštevati razlike med umetniki in edinstvenost vsakega ustvarjalca. Moj namen ni bil umetnikom vsiljevati svojega glasu, prepričanja in pogleda na svet, temveč poiskati dialog z njimi ter jim omogočiti, da bo njihov glas slišan. Globoko sem prepričana, da so umetniki posamezniki, ki bolj kot kdorkoli drug nenehno pod vprašaj postavljajo svoja stališča in ideje ter s tem v nevarnost postavljajo same sebe. Prav zato gojim globoko spoštovanje do njihovega dela.

Kako ste opravila selekcijo umetnikov, ki se predstavljajo na osrednji razstavi bienala z naslovom ILUMInazioni?

Z nekaterimi umetniki, ki se predstavljajo na razstavi, sem že sodelovala v preteklosti, dobro poznam njihova dela in sem vedela, da pri svoji postavitvi lahko računam nanje. Druge, predvsem umetnike mlajše od 35 let, sem spoznala na potovanjih in na številnih ogledih galerij, umetniških sejmov in studiev. Nadvse pomembno je bilo tudi intenzivno sodelovanje z Giovannijem Carminom, ki je bil zadolžen za umetniško organizacijo razstave. Ključna pri postavitvi pa je bila vključitev treh Tintorettovih del, ki so s svojo energijo in izrazno močjo navdahnila in vodila tudi vse nadaljnje izbire.

V uvodu v katalog razstave ILUMInacije ste zapisali, da je 54. beneški likovni bienale mejno območje med sodobnostjo in zgodovino. Beneški bienale je znan po tem, da gre za manifestacijo, ki nudi vpogled v stanje sodobne umetnosti po svetu. V vaši postavitvi pa je opaziti, da so si mnogi ustvarjalci za izrazni medij izbrali klasično fotografijo, slikarstvo ali video. Bi lahko to opredelili kot "Tintorettov učinek"?

Izraz "Tintorettov učinek" se mi zdi očarljiv, ampak menim, da ga ni mogoče pripisati stvaritvam vseh umetnikov, ki se predstavljajo na razstavi ILUMInacije. Res je, da so se nekateri na zelo neposreden, mestoma tudi presenetljiv način pomerili z delom velikega beneškega mojstra, na primer Nicholas Hlobo, Monica Bonvicini, Christopher Wool in Bruno Jakob. Slednji je svoje nevidne slike, razstavljene v osrednjem paviljonu v Giardinih, ustvaril v neposredni povezavi s tremi Tintorettovimi platni. Menim, da prisotnost Tintoretta na bienalu ne gre razumeti kot poskus vzpostavljanja formalnih povezav med sodobnimi stvaritvami in starejšo umetnostjo, temveč bolj kot poskus, da bi Tintoretta predstavili kot neklasičnega mojstra, ki je spreobračal umetniško prepričanje svojega časa.

To dejstvo, skupaj z zanj značilno slikarsko neposrednostjo, omogoča, da Tintorettova dela lahko vzpostavijo dialog s sodobnim občinstvom. Sodobna umetnost je dandanes neoprijemljiva, ni je mogoče skrčiti na formule. Centri razprševanja umetnosti in umetniške produkcije so številni in dislocirani po vsem svetu, umetniki pa so vse bolj turisti, ki študirajo in ustvarjajo v tujini, daleč stran od doma. Menim, da odgovori na temo identitete in pripadnosti, ki so jih na razstavi sodelujoči umetniki prispevali za katalog ILUMInacij, lahko ponudijo dovolj pregleden, čeprav ne popoln, zemljevid za orientacijo v svetu sodobne umetnosti.

Naslov razstave ILUMInacije je sestavljen iz dveh delov, ki se nanašata na razsvetljenje in nacijo. Državam, ki se predstavljajo na bienalu v svojih paviljonih, pa vodilni temi bienala ni potrebno slediti. Bi bilo bolje, če bi ji morali?

Ne. Menim, da je avtonomija nacionalnih paviljonov pomembna karakteristika beneškega bienala, ki jo je potrebno ohranjati. Na ta način se ustvari zbor pogosto nasprotujočih si glasov, ki obiskovalcu bienala omogočajo bogato izkušnjo. Navsezadnje pa ugotavljam, da so se številni kuratorji nacionalnih predstavitev osredotočili prav na temo nacij in skupnosti. Ob tem pomislim na primer na ameriški, izraelski, poljski in danski paviljon, v katerih se razstavljena dela zelo razlikujejo iz formalnega vidika, a se vsa na izviren in pogumen način lotevajo osrednjih vprašanj o kulturni, kolektivni in posameznikovi identiteti.

Zelo zanimiv je fenomen, da nekatere države predstavljajo tuji umetniki. Na primer v črnogorskem paviljonu med drugimi svoja dela predstavlja srbska umetnica Marina Abramović. Slovenska skupina NSK je ustanovila svojo državo. Nacionalna identiteta državljanov države NSK se ne veže na njihovo etično, religiozno ali versko pripadnost. Gre za identifikacijo posameznika z neopredeljeno družbo. Lahko pričakujemo, da bo tudi beneški likovni bienale nekoč osvojil neopredeljeno identiteto in morda ne bo več nacionalnih paviljonov, saj bo stvaritve določenega umetnika težko povezati z njegovo državo izvora?

Številne države so se, tako v tej kot v preteklih izdajah bienala, odločile, da jih bodo predstavljali umetniki iz drugih držav ali pa so organizacijo postavitev zaupale tujim kuratorjem. Nedvomno gre za zanimivo tendenco, ki nam kaže, kako prav ta delitev na paviljone, značilna za beneški bienale, ni rigidna in anahronistična struktura, temveč razstavna modalnost, ki ustvarja dialoge, trke in kontraste. Zato si ne nadejam, da nekega dne paviljonov ne bi bilo, temveč si želim, da bi bilo v prihodnje na bienalu sodelujočih držav še več. Na ta način bo naša vizija umetnosti vse bolj odprta različnostim in medkulturnim izmenjavam.

So morda prav para-paviljoni tisti, ki odpirajo pot k tovrstnemu načinu razmišljanja? Umetniki, ki so zasnovali te "nadnacionalne" strukture istočasno nastopajo v vlogi ustvarjalcev in kuratorjev, ne predstavljajo pa nobene države.

Para-paviljoni predstavljajo fizični prostor, hkrati pa nudijo priložnost za sodelovanje med umetniki, ki se v ustvarjalnem izrazu razlikujejo. Štiri umetnike sem povabila, da ustvarijo strukture, v katerih bodo razstavljena dela njihovih kolegov. Tu je na primer Franz West, ki je za bienale ustvaril repliko svoje kuhinje na Dunaju, ki jo krasijo dela njegovih prijateljev, Monika Sosnowska pa je zasnovala strukturo v obliki zvezde, ki se popolnoma prilega razstavnemu prostoru, hkrati pa ustvarja prostore za intimo, v katerih so na ogled video in zvočna instalacija Haroona Mirze ter črno-bele fotografije Davida Goldblatta. Gre za primere možnih oblik skupnosti in prostorov, v katerih lahko zaživijo hibridne skupinske identitete.