Vileniški nagrajenec Mircea Cartarescu za STA: Če nimaš navdiha, molči

Mircea Cartarescu se je rodil leta 1956 v Bukarešti. Doktoriral je iz postmodernizma. Zaposlen je kot docent za romunsko književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Bukarešti. Je pesnik, pisatelj, esejist, prevajalec, literarni kritik in novinar. Njegova dela, ki jih je začel objavljati leta 1978, so prevedena v 16 jezikov, za številna je bil tudi nagrajen. V vsej njegovi literaturi, naj bo lirska ali prozna, se junak imenuje Mircea. Za njegovo uspešnico velja roman Nostalgija. Veliko pozornosti je pritegnila tudi romaneskna trilogija Orbitor. Zadnji veliki hit, priljubljen pri kar najširšem občinstvu, je knjiga Zakaj ljubimo ženske. Gre za zbirko kratkih zgodb, ki jih je avtor pisal za revijo Elle.

Da ne bova ravno začela z vprašanjem, kaj vam pomeni vileniška nagrada, raje povejte, kako trenutno gledate na stanje v EU. Ste še vedno kot nekdaj prepričani, da ima Evropa potencial, da postane supernacija? V luči dejstev, da politike EU držav kažejo pomanjkanje demokratične legitimnosti, da evropske voditelje v glavnem vodijo nacionalni interesi, povrh vsega pa je ogrožen tudi evro.

Mislim, da ne bi bilo mogoče niti dobro, da bi evropski kontinent postal Združene države Evrope. Evropske države niso "kvadratne" kot ameriške, temveč govorimo o suverenih narodih z zelo kompleksnim zgodovinskim in kulturnim ozadjem. Ustanovitvi EU je v največji meri botrovala ekonomska nuja v močno konkurenčnem svetu. Šlo je za stvar preživetja. Države so se morale na račun skupne politične in ekonomske strukture odreči delu svoje suverenosti. Kot vidimo, stvari ne tečejo ravno gladko, preveč je birokracije in standardizacije, ki upočasnjujeta gospodarstvo. Idealnega ravnotežja med integracijo in suverenostjo na ravni EU še niso našli.

Kljub vsemu se ne uvrščam med evroskeptike. Ideja EU mi je blizu in ne mislim, da gre za neuspeh. Celo evro mi je všeč, sploh kovanci! Potovanje po državah EU brez mej se mi zdi velik dosežek. In identiteta Evropejca mi je najbližja, v smislu, da pripadam veliki kulturni tradiciji z Biblijo in grško filozofijo na svojih začetkih. Zelo sem privržen evropskim znanstvenim, kulturnim in filozofskim vrednotam. Evropa mi ne pomeni politično-ekonomske strukture, ampak nekakšen pavji rep umetniške lepote in znanja ter nenazadnje - stanje duha.

Delujete kot zelo prizemljen pisatelj - v smislu, da ne mistificirate svoje vloge v svetu, tudi umetniškega navdiha ne. Pravite, da vam je vseeno, od kod prihaja: od seksa, drog ali poezije. Kaj pa se zgodi, če tega navdiha enostavno ni? Počakate, da pride, ali se zvrnete v panično stanje?

Nikakor nisem prizemljen, ravno obratno. V svojem bistvu sem pesnik, torej tisti, ki ne loči realnosti, sanj, spominov in vizij. V tem smislu je vse, kar napišem, pa naj bo to pesniška zbirka, roman, kratka zgodba, esej, knjiga za otroke, celo članek ali kritika - poezija.

Poezije brez navdiha ni mogoče pisati. Inspiracija je nemara zastarel romantičen koncept, toda v resnici je večni mejnik med dobro in slabo literaturo. Lahko si vrhunski obrtnik, popoln literat, pa še vseeno pišeš neživljenjske tekste, vse zaradi tega, ker nimaš domišljije. To je tako kot v religioznem življenju: ves čas lahko moliš, toda če ni vere, si le pobožnjakar. Naj odgovorim na kratko: če nimaš navdiha, molči.

V tem kontekstu me tudi zanima, ali verjamete v odrešilno moč kulture? Da umetnost denimo ponuja to, kar je včasih nudila religija - vprašanja in odgovore o smislu življenja in transcendence? Ali pa, nasprotno, menite, da umetnost ne reši sveta, a ga vsaj uničiti ne more?

O kulturi in umetnosti je na splošni ravni zelo težko govoriti, ne gre za enoznačne pojme. Prav tako ne gre enačiti umetnikov. Nekateri zase menijo, da so poklicani za rešitev sveta ali pa da ga morajo spremeniti po revolucionarni poti. Spet drugi so samotni iskalci notranje resnice. Eni želijo, kot je pel Paul McCartney, le nekoliko pozlatiti svet. Potem so tu še ustvarjalci, ki prisegajo na sofisticirano lepoto, in tisti, ki svoje delo stapljajo z družbenim segmentom, na primer dizajnerji in ustvarjalci računalniške umetnosti. Toda prepričan sem, da je umetnikova edina dolžnost ta, da časti umetnost, ki ji služi, da se ves preda ustvarjanju ter svetu doprinese nekaj lepega.

Kako bi komentirali večkrat uporabljeno tezo, da umetniki, če so potisnjeni v skrajna stanja, zmorejo največ in najbolje? Pogosto je slišati, da so nekateri, z vseh strani omejeni s totalitarnim režimom, takrat zmogli svoj ustvarjalni vrh?

Za številne umetnike, Kafka in Beckett sta prva, ki mi padeta na misel, je bila že resničnost sama po sebi totalitarna. Recimo, lahko živiš v Švici in se počutiš enako zatiranega, kot bi živel v Severni Koreji, kajti ni političen sistem tisti, ki je v prvi vrsti usoden za človeka. Neizbežna smrt, norost, starost, neuresničena ljubezen, izdajstvo prijateljev, absurd modernega življenja, manko idej, modelov, pomenov in razlogov za življenje... vse to so univerzalnosti, ki včasih pustijo občutek, da je ves svet koncentracijsko taborišče. Zavrženi totalitarizmi le še pripomorejo k večjemu trpljenju, in to v svetu, ki je že tako poln grozot.

Pol življenja sem preživel v takšnem sivem, človeka nevrednem prostoru. Prepričan sem bil, da bom v komunizmu tudi umrl. Do decembra leta 1989 nisem pisal le literature ZA življenje, ljubezen, prijatelje, veselje, temveč tudi PROTI zatiranju, lažem, tiraniji, tajni policiji, kontroli uma. Tako kot vsi drugi pisatelji, ki so živeli v svobodnem svetu. Moja knjige iz 80., iz časa Ceausescujevega režima, mednje sodi tudi Nostalgija, ki jo imate v slovenskem prevodu, so prav takšne kot tiste, ki sem jih napisal po revoluciji leta 1989.

V tej povezavi naj vas še vprašam, kaj sploh so vam lahko cenzurirali v vaši knjigi Nostalgija, v delu, ki se pne med realnim in svetom Onstran, ki nikakor ne bi mogel na prvo žogo zmotiti kakšnega neukega cenzorja?

V tistih časih so cenzurirali tudi kuharsko knjigo! V mojem primeru so se cenzorji odločili, da iz knjige odstranijo celo prvo novelo in še kakšnih drugih 40 naključno izbranih strani. Zgolj zato, da so pokazali, da so opravili svojo dolžnost. Prepovedali so tudi naslov Nostalgija, saj je ta nosil film Tarkovskega, ki je ravno takrat zbežal v Italijo. Spomnim se še, da so lik po imenu Elena spremenili v Mario, kajti Elena je bila Ceausescujeva žena.

Večkrat ste poudarili, da ženskost ne pripada zgolj ženskam, kot tudi moškost ne samo moškim, oziroma, da spola ne gre iskati med nogami, ampak med ušesi? Kako potemtakem razumete sintagmo "ženska pisava"?

Božji dar je, da se človeška bitja med seboj razlikujejo, moški in ženske! Mislim, da bi morali biti oboji nadvse hvaležni za vse biološke in kulturne razlike. Zaradi tega lahko par uresniči čudež androginosti, ki je predstavljal ideal v Platonovi filozofiji in je tudi najpomembnejši motiv v zgodovini umetnosti. Očaran sem tudi nad tistimi, naj bodo moški ali ženske, ki so na strani alternativne erotike.

Znano je, da je umetnik bolj androgin kot drugi ljudje, kar je razumljivo, saj se globoko potopi v lik, v njegovo/njeno dušo, ter tako preseže biološki in družbeni spol. Le tako lahko umetnik doseže bistvo človeka. Pri uporabi sintagme "ženska pisava" bi veljala previdnost. Strinjam se, da se ne da čisto vsega deliti na žensko in moško, kar velja tudi za pisavo. Mislim, da se pisateljice med seboj razlikujejo v večji meri, kot bi se v primerjavi z moškimi kolegi. In obratno. Skratka, ločitev se mi ne zdi na mestu, vpeljuje nepotrebno getoizacijo.

Slavni rojak Emil Cioran vam ni najljubši. Vas je zmotila njegova drža, da se je sramoval tega, da prihaja iz, kot se je izrazil, nepomembne Romunije, ste mu zamerili njegova zgodnja dela, za katera ste dejali, da spominjajo na "Mein Kampf"?

S Cioranom nimam posebnega problema. Res je, da zavračam sramotno ideologijo, s katero so bila prežeta njegova zgodnja dela, in uživam ob njegovi čudoviti poeziji, v moči misli in jeziku njegovih kasnejših del. Če bi ga zavrnil le zaradi njegovih desničarskih, ekstremističnih idej, ki so ga določale v nekem življenjskem obdobju, bi bilo to posploševanje.

Če ostaneva še malo pri Cioranu. Ena njegovih tez je, da je večina pisateljev v vsakdanjem življenju silno dolgočasna zato, ker se že tekom ustvarjanja fantazijsko povsem izčrpajo, v knjigi pustijo vse, ostane le lupina. Kako bi komentirali ta pogled?

No, Hemingway, Dostojevski, Villon, Rimbaud, Woolfova, Poe, Byron in mnogi drugi niso imeli ravno dolgočasnega življenja. To velja celo za Kafko, Eliota in Sveva, ki so delali v zavarovalnicah ali kot bančni uslužbenci. Umetnikovo življenje je vedno veličastno, četudi prebije svoj čas v ječi, kajti njegovo kraljestvo je njegova glava. Cioran je imel zelo rad paradokse....

Bukarešta nastopa tako v vašem realnem kot sanjskem svetu, če ju je pri vas sploh še mogoče ločiti. Pesnica Lidija Dimkovska je v obrazložitvi vileniške nagrade zapisala, da je Dickens imel London, Dostojevski Petrograd, O'Hara New York, Baudelaire Pariz, vi pa imate Bukarešto. Kako jo doživljate? Kaj je, seveda v vaši interpretaciji, njena najbolj določujoča lastnost?

Do Bukarešte gojim ljubezensko-sovražni odnos. Po eni strani jo vidim tako, kot je: mesto, ki je uničeno zaradi neokusne, neumne ideologije brez občutka za zgodovino in lepo. Po drugi strani je zame Bukarešta tudi čudovito, skrivnostno mesto, takšen je vsak kraj človekovega rojstva in odraščanja. Mesto namreč vidiš skozi čudno luč otroških spominov, ko je bilo še vse zelo veliko in zastrašujoče. V knjigah nastopa torej moja Bukarešta, domišljijsko mesto.

In še skoraj zadnje vprašanje: zakaj leposlovje še vedno pišete na roko?

Članke in znanstveno gradivo pišem na prenosni računalnik, toda literaturo, vključno z dnevnikom, ki nastaja že 38 let, pišem na roko. Literatura potrebuje počasnost, čas za premislek pred vsako besedo, nežnost, človeški dotik. Od pisanja dobim celo žulje, kot vsak drug garač.

Ker je tole zgoraj zastavljeno vprašanje tako, s katerim bi prav lahko sklenila pogovor, vam na zadnje - kako se počutite ob podelitvi vileniške nagrade - res ni potrebno odgovoriti, razen seveda, če izrecno želite.

Ne, počutim se odlično, res odlično! Nikoli nisem pričakoval, da se mi bo zaradi mojih knjig zgodilo kaj dobrega. Iskreno, zelo sem počaščen. Komaj čakam, da prvič v življenju obiščem Slovenijo, kjer bom, upam, spoznal nove prijatelje in tudi literarno sceno.