Na Vilenici okrogla miza Srednjeevropske pobude: O razsežnostih branja v živo

Manguel, avtor tudi v slovenskem prevodu dostopnih del Zgodovina branja in Knjižnica ponoči, je uvodoma podal širši pogled na fenomen branja. Zgodovina priča, da ko je ena tehnologija v zatonu, dobi svoj prostor nostalgija. Kot primer je Manguel navedel pojav Gutenbergovega tiskarskega stroja, ki je sprožil veliko zanimanje za priročnike o kaligrafiji. Danes se dogaja nekaj podobnega. Ko je Manguel pred 15 leti napisal Zgodovino branja, je bila ta na knjižnem trgu nekakšen osamelec, zdaj pa so knjigarne polne del, ki preizprašujejo status knjige in branja ter svarijo pred njunim izginotjem. Manguel je prepričan, da je strah neupravičen.

Kako je z branji v živo, ali z njimi literatura pridobi na moči, je zanimalo moderatorja okrogle mize, pesnika in novinarja Gregorja Podlogarja. V Manguelu sintagma branje v živo vzbuja rahlo nelagodje, saj se mu zdi, da so tisti, ki berejo v tišini, določeni za nekakšne "zombije". Res pa je, da je branje v živo že od 9. stoletja običajna praksa, toda ne gre ga pretirano poveličevati. Manguel, ki je kot mladenič skrivnosti ljubezni spoznaval s pomočjo pesnika Pabla Nerude, je bil, ko je obiskal pesnikov nastop v Buenos Airesu, močno razočaran. Nerudin piskajoč glas je uničil vse njegove predstave. Povsem drugačno izkušnjo ima srbska prozaistka Ljiljana Jokić Kaspar, ki je bila povsem očarana nad nastopom pesnika Josipa Brodskega.

Manguel je prepričan, da branja v živo spremlja vraževerje. Poslušalci mislijo, da se jim bo med nastopom odstrla še kakšna avtorjeva skrivnost. Branj v živo tudi ne gre posploševati. V ZDA so nadvse moderna, avtorji berejo v velikih knjigarnah, ki spominjajo na supermarkete. Iz zvočnikov se širijo vabila na branja, podobno kot v živilski trgovini opozarjajo na znižano ceno paradižnika, je bil slikovit Manguel. Toda v državah, kjer je življenje negotovo in težko, Manguel ima izkušnje z Libanonom, Jemnom in Kolumbijo, je včasih glasno branje način preživetja. Ljudje se pri povsem običajnem pogovoru ob mizi zatekajo v citiranje pesmi, s katerimi lahko povedo največ. To je za zahodni pogled povsem neobičajna izkušnja.

Češki pisatelj Pavel Brycz je opozoril še na številne posnetke branj v živo, ki so dosegljivi na spletu, toda udeleženci okrogle mize so se strinjali, da med nastopom v živo vendarle kroži energija med ustvarjalcem in poslušalstvom, ki je ne more nadomestiti YouTube. Prav na poslušalstvo vedno stavi irska pesnica Sarah Clancy, ki je letos osvojila veliko nagrado "poetry slam" v okviru literarnega festivala Cuirt. Ko piše, ve, da bo pesem interpretirala tudi občinstvu, ve, da bo morala čustva podoživeti, kar v veliki meri vpliva tudi na ustvarjalni proces.

Udeleženci okrogle mize, ki je v skladu z letošnjim vileniškim sloganom Beri me v živo, so na koncu sklenili, da je pri branju v živo bistven interpret, na njem je, ali bo pred občinstvom izrečena beseda dobila dodaten polet, ali pa bo poslušalstvo napeljala, da je v nekaterih primerih avtorje bolje brati v intimi lastne sobe.

Na znanstveni ravni se bodo branju v živo danes v Lipici posvetili še na komparativističnem kolokviju z naslovom Živo branje: literatura, znanost in humanistika, ki se bo nadaljeval še v petek. Praksa branja v živo pa se bo zvečer udejanjila na literarnih večerih v Dutovljah in Braniku.

Udeleženci festivala bodo v petek zapustili Kras ter se podali v Ljubljano, kjer bo v knjigarni Konzorcij literarno branje, Klub Cankarjevega doma bo zasedla turška književnost, ki sodi v programski sklop Manj poznane književnosti Evrope na Vilenici, na Ljubljanskem gradu pa bo literate pričakal župan Zoran Janković. Na gradu bosta med drugim brala letošnji prejemnik nagrade vilenica, romunski pisatelj Mircea Cartarescu in festivalski avtor v fokusu Drago Jančar.