Na Vilenici okrogla miza o nekdanji Jugoslaviji skozi oči literature

"Zame je bil pomemben multikulturni prostor nekdanje Jugoslavije. Nisem jugonostalgičarka, a sem vesela, da sem živela v tem prostoru. Nihče mi ne more vzeti književnosti, ki je del tradicije tega prostora," je povedala Ljiljana Jokić Kaspar (1951) na okrogli mizi v kavarni Slovenskega etnografskega muzeja. Dodala je, da ima včasih občutek, da je se skupni prostor razdrobil v samozadostnost posameznih jezikov in držav, vendar še ni preteklo dovolj časa, da bi z distance ovrednotili značilnosti post-jugoslovanske književnosti.

Ognjen Spahić (1977) je povzel pogled mlajše generacije literatov z besedami, da je bil zelo mlad priča umiranju države, zato ni presenetljivo, da je njegova generacija tematizirala smrt in bratomorne vojne. Po njegovem mnenju je post-jugoslovanska literatura obremenjena s kolektivnim spominom, hkrati pa s pozabo določenih avtorjev in izumljanjem jezikovnih razlik. "Govorim jezik s štirimi imeni, pravzaprav imam privilegij, da govorim v štirih jezikih," je dejal Spahić, ki je v okviru Vilenice prejel tudi pisateljsko štipendijo Srednjeevropske pobude.

"Ko se gradijo zidovi, ne veš, na katero stran bi šel," je svoje občutje razpada Jugoslavije povzel Nikola Madžirov (1973). Jugoslavija zanj predstavlja spomine in zgodbo o povezanosti, ki je ni več. Prebral je svoj esej, naslovljen Spomini večne negotovosti, v katerem med drugim piše: "Danes mnogo kipov pozabljenih revolucionarjev stoji umazanih v parkih in na dvoriščih tovarn. Spominjajo nas na ideologijo in skupno spominjanje, na nekaj, kar je bilo napovedano kot prerokba (...). Poskus pozabe z bolečino vsiljenih spominov".

Na vprašanje moderatorke Carmen L. Oven, kaj se je spremenilo v post-jugoslovanski književnosti, so se debaterji strinjali s Madžirovim, da še vedno velja, da dobra književnost ne pozna meja in ideologij. Po besedah Jokić Kasparjeve se je zgodil fenomen prisvajanja določenih literatov, na primer Iva Andrića s strani BiH, Hrvaške in Srbije.

Po mnenju Madžirova se književnost tega prostora veliko ukvarja s preteklostjo, tudi z zelo oddaljeno preteklostjo. Po mnenju Jokić Kasparjeve je bilo o zadnjih vojnah v državah nekdanje Jugoslavije zapisano veliko laži tako v literaturi kot v medijih, nespremenjena pa ostaja nostalgija, mentaliteta in ideološka obremenjenost s komunizmom. V post-jugoslovanski književnosti obstajajo pisci z "nacionalno katarakto", onstran katere ne vidijo ničesar, je sklenil Spahić.