Cartarescu na podelitvi nagrade izrekel velik poklon Vilenici

Cartarescu, ki je imel sicer pripravljen govor, se je nato odločil, da bo govoril prosto. Dejal je, da se ves trese, ne le zaradi mraza, značilnega za jamo, temveč tudi zaradi veselja in strahu. Prejeti tako pomembno nagrado pomeni namreč tudi veliko odgovornost za naprej. Spomnil se je, da je nekoč sodeloval na proslavi ob zaključku šolskega leta. Vsi učenci so stali v vrsti ter se zahvaljevali svojim učiteljem, ko pa je prišel na vrsto avtističen mladenič, je izrekel zahvalo profesorjem, sošolcem, razredu, tlom, oknom, nebu, soncu, avtomobilom.... in tako nadaljeval deset minut, dokler ga niso prekinili. Po Cartarescujevem mnenju je bil fant pametnejši od svojih sošolcev. Tako bi se lahko namreč zahvalil tudi sam, prav vsem in vsemu v njegovem življenju, je dejal letošnji lavreat, ki ga slovenski bralci poznajo po proznem delu Nostalgija.

Predsednik žirije za vileniško nagrado Andrej Blatnik je prebral skrajšano utemeljitev, ki jo je napisala podpredsednica žirije, pesnica Lidija Dimkovska. Opozoril je, da se pesnik ne boji čustvenosti, jeze, frustracij, veselja, on razgalja dušo, telo in um do skrajne meje sociološkega, političnega, fiziološkega, kulturnega in avtobiografskega doživljanja jaza tu in zdaj. "Beremo ga kot avtorja, ki iz svoje osamljenosti, drugačnosti in eksistencialnih vprašanj ustvarja igro, ki pa je smrtno resna, resnična in usodna," je sklenil Blatnik.

Slavnostni govornik, začasni minister za kulturo Boštjan Žekš je poudaril, da je Vilenica tako paradni konj Društva slovenskih pisateljev, ki festival organizira, kot tudi slovenske kulture in nenazadnje Slovenije. Takšno Vilenico bi morala imeti, tako Žekš, tudi vsa druga področja, pomembno je, da ima slovensko komponento, se povezuje s svetom ter hkrati izvaža domače dosežke.

Žekš je citiral misel, ki jo je Cartarescu podal v pogovoru za STA: Če nimaš navdiha, molči. Tega pravila bi se morali držati vsi v Sloveniji, je opozoril minister. Zbrane je še spomnil, da so Slovenci preživeli zaradi kulture, toda to še ne pomeni, da ta ni več potrebna, da ko si "na konju", lahko presedlaš na vlak ali tank.

Umetniški program v režiji Jake Andreja Vojevca je minil v znamenju vokalnega performansa Irene Tomažin, ki je interpretirala pesnitev Zahod letošnjega vileniškega nagrajenca. Na zadnjem branju sta se predstavila slovenski pesnik Gorazd Kocijančič in Xavier Ferre iz Španije.

Literarni festival, ki je letos od srede potekal pod sloganom Beri me v živo, se je končal s tradicionalnim piknikom na travniku pred jamo. Da se bo druženje podaljšalo v noč, bo poskrbela zasedba Katalena.