Beti Žerovc za STA: Umetniški dogodek je trenutno izredno aktualen medij

Beti Žerovc je umetnostna zgodovinarka in teoretičarka. Leta 2007 je doktorirala na oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je delno zaposlena kot raziskovalka.

Njeni raziskovalni področji sta vizualna umetnost in umetnostni sistem v zadnjem stoletju in pol, še zlasti njuna vloga v družbi. V zadnjem desetletju je raziskovala predvsem dva fenomena, in sicer fenomen kuratorja sodobne umetnosti kot uveljavljajočega se poklicnega profila in fenomen razstave sodobne umetnosti kot medija.

Je avtorica številnih člankov in knjig Rihard Jakopič - umetnik in strateg (*cf., 2002), Kurator in sodobna umetnost. Pogovori (Maska, 2008) in Umetnost kuratorjev. Vloga kuratorjev v sodobni umetnosti (Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010).

Osrednja tema 29. grafičnega bienala je Umetniški dogodek. Od kod odločitev za to temo?

Termin umetniški dogodek v okviru bienala uporabljam kot krovni termin za najrazličnejše za občinstvo pripravljene dogodke (akcije, performanse, geste, hepeninge, interaktivne projekte ipd.), ki jih umetniki izvajajo v institucijah za sodobno umetnost, kot za iste vrste dogodkov, ki se zgodijo zunaj galerije in občasno tudi brez občinstva, a spet praviloma zato, da bi se naknadno vpeli v identično umetnostno sfero.

Umetniški dogodek kot vsebinsko izhodišče bienala sem izbrala na prvem mestu zato, ker gre za medij, ki je na likovnem področju trenutno izredno aktualen in v porastu, hkrati pa je teoretsko še zelo pomanjkljivo obravnavan. Prav ta dvojnost se mi je zdela zelo plodno izhodišče za to, da bom k bienalu lahko pritegnila kvalitetne umetnike ter predavatelje ter tako pripravila atraktivno razstavo, hkrati pa ob njej izvedla niz zanimivih teoretskih dogodkov.

Bienale prinaša vpogled v tovrstno umetniško produkcijo, hkrati pa si zastavlja vprašanja o njej: Zakaj in od kod takšna množičnost dogodkov v institucijah za sodobno likovno umetnost, ki naj bi bile po definiciji in tradiciji namenjene predstavljanju "statičnih" likovnih del? Zakaj je danes prav dogodek lahko ustrezni nosilec za tako zelo različne umetniške namene, poetike in vsebine.

Umetniški dogodek sam po sebi ni nekaj statičnega, od njega velikokrat ostanejo le fotografije in drugo dokumentarno gradivo. Kako boste predstavili izbrane dogodke?

Dogodki bodo predstavljeni zelo različno, veliko jih bomo tudi izvajali. Precej dogodkov tudi ni enkratnih, temveč trajajo dlje časa. Denimo slovenski umetnik Matej Andraž Vogrinčič, avstralska skupina Bababa International ali ameriški duo Praxis svoje projekte izvajajo po več tednov. Umetniški dogodki so lahko tudi zelo različno strukturirani: lahko so instalacije, kjer se gledalcu kaj prav posebnega zgodi, "nastavljene" nevsakdanje situacije naključnim mimoidočim na ulici in še marsikaj.

Trenutno je na likovnem področju zelo popularen trend kombiniranja različnih medijev, pri katerem umetniki naredijo zelo atraktivne instalacije, v katerih se mešajo slikarstvo, kiparstvo, glasba in videa - ob vsem tem pa izvajajo v njih še performanse. V tej usmeritvi v Sloveniji izstopa umetnik Jaša; na bienalu bo prisotna trenutno zelo aktualna ameriška izvajalka umetnosti tega tipa Shana Moulton. Bienale bo tako pravzaprav verjetno zelo živ, ne glede na to, da je res precej projektov predstavljenih z dokumentacijo.

Letošnji bienale se zdi zelo drugačen od preteklih grafičnih bienalov, a bi rada opozorila na to, da je prav reproduktibilnost dogodkov - dogodek se da izvajati znova in znova, lahko ga zastopajo fotografije ali video, ki se vrti hkrati na več koncih sveta in podobno - zame večkrat pomenila podoben "izhod v sili", kot ga je za ustanovitelje bienala reproduktibilnost grafike v razmerju do slikarstva.

V obeh primerih namreč prav reproduktibilnost možnost prezentacije umetniških del zelo poceni. Zavedati se je treba, da ima ljubljanski grafični bienale finančno zelo nizek proračun in, vsaj v zadnjih dveh desetletjih in ob poplavi podobnih manifestacij povsod po svetu, mednarodno enostavno tudi ni več prepoznaven. Umetniki, ki so trenutno najbolj aktualni in posledično zasuti z vabili za razstave od vsepovsod, zato niso nujno pripravljeni posvetiti več tednov ali mesecev pripravi projekta ekskluzivno za Ljubljano, da ne govorimo o tem, da takšni projekti lahko stanejo tudi več kot proračun celotnega bienala.

Dokumentarno gradivo umetniških dogodkov tudi ne pomeni nujno le zbledelih in pustih fotografij, temveč takšno dokumentacijo umetniki pogosto predelajo v zelo atraktivne fizične kose, ki dosegajo tudi zelo visoke prodajne cene. Denimo v ogromne in zelo impresivne fotografije, s kakršnimi bosta na bienalu zastopana kitajski umetnik Wang Jin ali po kontroverznosti svojih del poznani Španec Santiago Sierra.

Predstavljeni bodo umetniški dogodki iz štirih tematskih sklopov - nasilje, velikodušnost, praznina in iskanje svetega ter ritualnega. Od kod odločitev za te sklope?

Gre za teme, ki so v sodobni umetnosti danes splošno široko prisotne in obravnavane, hkrati pa sem želela, da dogodki, ki jih tematizirajo, ustrezajo zahtevi, da niso novosti niti v umetnostni ikonografski motiviki niti v dejanskih človeških ali družbenih praksah.

Dogodek, v katerem se lahko nekaznovano udeležimo nasilja, "šamansko" nasilje umetnika nad samim seboj, dionizični, absurdni ritual ali vzpostavitev idilične "communitas", da bo zaužila skupni obed, so namreč prakse, za katere bi lahko rekli, da jih prakticiramo in tudi upodabljamo že tisočletja. Presek sodobnih umetniških dogodkov, ki jih predstavlja razstava, na ta način lahko služi za primerjavo s podobnimi fenomeni na drugih področjih ter iz zgodovine. Upam, da si bomo s tovrstnimi primerjavami nato v teoretskem delu lahko pomagali k trdnejši opredelitvi umetniškega dogodka kot izraznega medija in kot funkcionalnega aparata institucij za sodobno umetnost.

Bienale pa se ne bo ukvarjal zgolj z umetniškim dogodkom, ampak tudi s spremenjeno vlogo umetnostnih institucij. Te namreč, kot ste zapisali, v zadnjih desetletjih ne le hranijo in razstavljajo sodobno umetnost, temveč jo tudi naročajo in producirajo.

Zagotovo je ena ključnih sprememb na področju sodobne likovne umetnosti v 20. stoletju vzpostavitev orjaške mreže institucij za sodobno umetnost, ki jih pred dobrimi 150 leti praktično ni bilo. Tega procesa ni moč razložiti na kratko, a pomislite samo na Kranjsko, kjer smo prvo razstavišče za sodobno likovno umetnost dobili šele leta 1908 (Jakopičev paviljon) in na današnje stanje v Sloveniji, kjer ima takšno razstavišče, če se nekoliko pošalim, skoraj vsaka večja vas.

"Konzumiranje" umetnosti se je torej zelo spremenilo. Od fevdalnega sistema in potem kratkega obdobja, ko je bila sodobna umetnost vezana predvsem na prosti trg, sedaj že desetletja "živi" vedno bolj v institucijah, ki jo razstavljajo, naročajo in producirajo, njeni konzumenti pa smo na prvem mestu obiskovalci razstav. Ob takšnem sistemu se je razvil obsežen sloj umetnikov, ki v celoti ali vsaj deloma živi od umetnostnih institucij, kot obsežen posredniški sloj med občinstvom in umetniki, ki je zadnjih 20 let v izjemni ekspanziji in je pridobil veliko moč.

Naraščanje umetniških dogodkov je ravno tako povezano s tem razvojem, saj so likovne institucije tiste, ki poskušajo zagotavljati čim obsežnejšo ponudbo nenehnega dogajanja, da bi privabile in obdržale čim širše občinstvo.

Sami se veliko ukvarjate tudi z vlogo kuratorja sodobne umetnosti. Postaja kurator soustvarjalec umetniškega dogodka?

Razstava na področju sodobne umetnosti je lahko kuratorjev izrazni medij, saj pri delu ni zavezan resnici ali trdno zakoličenim raziskovalnim kriterijem, temveč ga v veliki meri vodijo njegova osebna zanimanja in okus. Njegova vloga je vedno bolj avtorska in lahko tudi umetniška - številni kuratorji v razmerju do svojih dogodkov nastopajo v podobni vlogi kot režiser v postdramskem gledališču. Kuratorji pripovedujejo zgodbe tako, da na razstavah razvrščajo in kombinirajo že obstoječa umetniška dela ali naročajo nova dela na teme, ki so jih izbrali, hkrati pa imajo na voljo številna fizična pomagala, s katerimi fizično aktivno vstopajo v postavitve.

Smiselno se je torej zavedati, da so, ko gledamo večjo skupinsko razstavo, seveda pred nami posamična umetniška dela, a je to tudi celota, ki jo je pripravil in sestavil kurator. Resnejših raziskav o tem, na kaj smo pravzaprav osredotočeni pri ogledovanju velikih skupinskih razstav, zaenkrat nimamo, se pa številni raziskovalci danes nagibamo k predpostavki, da v odnosu do gledalca razstava zelo močno deluje kot celota in ima prav kot takšna izjemne možnosti vzpostavljanja zanj neke specifične slike, sporočila, pogleda na svet, tudi umetniškega užitka. Zlasti teorije o razstavi kot kolektivnem ritualu pri tem poudarjajo, da gledalec s samimi deli sploh ne vzpostavlja nujno neposrednega stika. Posebno ob velikih razstavah naj bi namreč že sama zavest participacije blokirala recepcijo umetnin in naj bi bil objekt zaznavanja veliko bolj kot umetniško delo sam obiskovalec v vlogi udeleženca.

V zgodovini bienala kot prelomnica velja 2001, ko so prireditev v vsebinskem smislu razširili tako, da je zajela vso reproduktibilno umetnost. Sprememba koncepta je tedaj povzročila kar nekaj hude krvi. Letošnja izdaja pa je od grafike v klasičnem pomenu besede še bolj oddaljena. Kako utemeljujete ta odmik bienala od ukvarjanja z grafiko, če pa je ljubljanski bienale bil v svoji osnovi pravzaprav grafični bienale. Bi bilo morda celo smiselno spremeniti ime prireditve?

Menim, da bi morali omejitev na grafiko opustiti, bienale pa preimenovati v Ljubljanski bienale ali kaj podobno enostavnega. Predlagam, da bi vsakokratnemu kuratorju prepustili možnost, da izbere medij ali deluje splošno, saj delo z ljubljanskim bienalom že tako ali tako pomeni cel kup omejitev in se kvalitetni in ugledni tuji povabljenci ne bodo zlahka odločili zanj.

Še slabše je morda, da slovenski kuratorji ne dobijo možnosti, da bi kurirali edino mednarodno razstavo sodobne umetnosti velikega obsega pri nas, saj so specialisti za grafiko med njimi silno redki. So pa med njimi številni kuratorji, ki so zelo aktivni in uspešni doma in v tujini, za katere sem prepričana, da bi lahko pripravili odličen bienale, če bi ga le lahko izvedli znotraj svojih dejanskih profesionalnih specializacij in zanimanj.