Karmina Šilec za STA: Glasba se je ustavila na začetku 20. stoletja

Karmina Šilec je javnosti najbolj znana kot umetniška vodja dekliškega zbora Carmina Slovenica, obenem pa vodi tudi ansambel !Kebataola!, novoglasbeno gledališče Choregie, festival sodobne glasbe in novih odrskih izrazov Attaca ter pevsko šolo CS. S projektom novoglasbenega gledališča Choregie je uvedla nov koncept, ki vključuje glasbo, gib, igro in druge odrske elemente.

Za vami je več kot 20 let raziskovanja na področju vokalne glasbe. Zakaj ravno ta umetniški izraz?

Imela sem tudi druge izkušnje, a vokalna glasba se mi je vedno zdela najbolj primarno človekovo izrazno sredstvo na področju glasbe. Ima vrsto različnih polj ekspresije, saj lahko glas modificiramo v nešteto različic. Zraven je beseda, ki mi je zelo pomembna. Lahko se gibam med etničnim, zgodnjim, sodobnim in tu je možno polje različnih stilov.

Ravnokar ste se vrnili s turneje na Balkanu. Kam se nameravate usmeriti zdaj?

Že dobro desetletje največ razmišljam o tem, kako lahko sodobno glasbeno literaturo z različnih koncev sveta umestimo na gledališki oder, ko koncert postane predstava in se kulturi petja in igranja na instrumente pridružijo še vizualni elementi, kot so gib, kostumi, svetloba. To zanimanje me vodi v raziskovanja manj znanih glasbenih del, še posebej tistih, ki so nastala izpod peres avtoric. Najbrž je to pogojeno z ansamblom, ki je ženski, nenazadnje pa tudi s tem manj znanim izraznim sredstvom, saj sta glasba in beseda tisto, kar mati daje kot popotnico svojemu otroku in se je skozi to ohranjala zgodovina, preden je prišlo do tiskanja knjig.

Veliko pozornosti namenjate scenskemu nastopu. Šov lahko zasenči glasbo. Se je to vam že zgodilo?

Pri nas težko govorimo o šovu, mogoče sta bila le Adiemus in Na juriš in the mood! na tej ravni ne preveč zahtevne glasbe. A nikoli ni šlo za dominacijo neglasbenih stvari. Še zmeraj je glasba prva in jo druge umetnosti dopolnjujejo, če to dopušča. Ne pa za vsako ceno.

Po vaših sledeh so šli tudi nekateri drugi ansambli, na primer Perpetuum Jazzile. Kako gledate na to?

Zdi se mi lepo, če se pojavljajo vznemirljivi in kvalitetni ansambli. Na žalost pa se pojavljajo tudi taki, ki radi ukradejo kakšno idejo. To bi lahko razumeli kot kompliment, je pa malo težje, ko so ti posnemovalci preveč neposredni in s premalo etike. Kraja intelektualne lastnine je pri nas še zelo skromno razvita, včasih imam s tem težave, ne le v Sloveniji, ampak tudi po svetu. Ne gre le za posnemanje, ampak tudi za prevzemanje ideje, ki je zdaj res v velikem razmahu v svetu.

Pojem, ki ste ga razvili, je choregie. Kako se je prijel?

Choregie opisuje gledališče glasov oziroma vokalno gledališče. To je tisto, kar resnično odmeva zunaj. V bistvu je naš festival edini festival novoglasbenega gledališča v svetovnem merilu. Lahko bi gostili zelo imenitne tuje ansamble, če bi jih lahko financirali. To je najdražja odrska umetnost, saj vključuje vse. Je kot opera, le da je opera etablirana in ima svoj proračun. Novoglasbeno gledališče pa je novo in moralo bi se ga podpirati in odpirati, saj predstavlja glasbo našega časa.
        Če beremo literaturo sodobnih pisateljev, spremljamo sodobno likovno umetnost in sodobni ples, gledamo sodobno gledališče, vse gre naprej, le glasba bi morala ostati tista salonska in všečna, kot v operi, ki pa je pravzaprav glasbeni muzej. Saj nihče ne posluša sodobne glasbe, razen popa in zabavnih stvari. In nihče se ne sprašuje, zakaj sodobne glasbe ni. Kot ustvarjalka imam odgovornost ne samo, da zadovoljim občinstvo v smislu, da se dobro počuti, ampak da na oder postavim sodobne avtorje, da se jih sliši in vidi ter da bodo ustvarjali naprej. Ali bomo ostali v muzeju? Glasba se je ustavila na začetku 20. stoletja, drugega se ne posluša.

Smo Slovenci močni na tem področju?

Imamo imena, a ta se najdejo v nekih majhnih okvirčkih majhnih bienalčkov in festivalčkov. V Ljubljani smo sicer imeli Svetovne glasbene dneve, kar je dogodek prve lige za sodobno glasbo, a kaj, ko je to dogodek, nato pa vse izgine.

Je ključen denar?

Ne. Gre za vprašanje, kdo presoja. Če poenostavimo stvari, gremo iz enega Verdija v enega Puccinija, Beethovna in Čajkovskega. V tem krogu lahko lepo živimo v tem salonskem svetu. Za karkoli novejšega pa je potrebno malo poguma in truda. To je enako kot pri hrani, kjer si moraš prav tako privzgojiti okus. Počasi se moraš navaditi na nekaj novega. Najbolj cenjena vina so tista, ki so ti bila na začetku najbolj tuja. Enako je pri glasbi.

Kako gledate na leto evropske prestolnice kulture 2012?

Moja zgodba z EPK je precej dolga, saj sem zraven že od vsega začetka, ko se je EPK v Mariboru začel rojevati in so šele nabirali ideje. Od tedaj sem bila ves čas v pogovorih, a seveda so se moji projekti medtem že spremenili, med drugim tudi zato, ker EPK ni vedno pariral tistemu, kar bi bilo v določenem času potrebno. Ko je bilo treba podpisovati pogodbe s švicarskimi producenti, ki so bili izjemno močni partnerji, je imel EPK svoje evolucijske in porodne krče. Ko je bilo treba podpisati pogodbo z Ircam, ki je največji inštitut za raziskovanje sodobne glasbe, je bil spet podoben problem. Tako ves čas nihamo med tistim, da bi EPK želel, da imamo projekt zanj, po drugi strani pa ni nikoli dovolj ažurno spremljal, kako se tako veliki mednarodni projekti delajo.
        Tudi prizorišča nismo uspeli vzpostaviti. Tri leta nazaj je bil načrt, da se minoritska cerkev obnovi kot prizorišče choregie in Carmine, in tudi vsi projekti, ki sem jih planirala tedaj, so bili načrtovani za tisti prostor. Zdaj izvajamo program v dvorani Union, a usposobiti to dvorano v glasbeno-gledališko prizorišče je zapleteno in drago. To pomeni, da veliko tistega, kar je bilo načrtovano, sploh ni mogoče izvesti.

Torej sodite med tiste številne mariborske kulturne ustvarjalce, ki so nad EPK razočarani?

Ne bom rekla, da sem razočarana, saj ni v moji naravi, da bi na ta način sprejemala stvari. Zadeve poskušam razumeti in verjamem, da tu ni slabih namer in da je vsak, ki se je tukaj našel, skušal delati pozitivno. Je pa res, da so bile poti precej dolge in zavite ter da so botrovale nerodnim okoliščinam.

Kako gledate na razmerje med lokalnimi in ostalimi producenti v programu EPK? Menite, da se vam kot enemu večjih akterjev v Mariboru daje dovolj teže?

Nikakor. Ko smo se začeli pogovarjati o sodelovanju, je bil načrt, da bi zavod Maribor 2012 nudil tudi produkcijsko pomoč, predvsem kader za izvedbo tako zahtevnih projektov. Žal zdaj med to množico producentov ni skrbnika naših projektov, zato organizacijsko ostajamo v istih dimenzijah kot leta pred tem. Ključna zadrega pri vsem tem menjavanju kadrov je v tem, da se je pozabilo na dogovore iz ene generacije v drugo.

Torej se je pred prihodom Mitje Čandra že aktivno delalo na programu EPK?

Seveda. Ves čas smo pisali vloge in elaborate in modrovali o tem, kako bi domačo produkcijo, ki je vrhunska, skozi te boljše ekonomske pogoje, ki jih EPK prinese, dvignili na raven, ki je brez tega ne bi mogli doseči. Torej če je Carmina vrhunski ansambel, če sem jaz vrhunska ustvarjalka na svojem področju, lahko skozi EPK dobimo priložnost, da naredimo projekt, ki ga sicer ne bi mogli. Ta bi v Maribor pripeljal mednarodne umetnike, hkrati pa bi nas ponesel na neko drugo področje, ki ga sicer ne bi dosegli. Škoda, da se ta načrt ni mogel uresničiti.
        Še vedno tudi ne razumem, kakšna je promocijska vloga sedanjega EPK. Če imaš vrhunski ansambel, ki ima produkcijo, mislim, da je prav, če se ga ponudi, če se mu odpira vrata. Nečemu, kar bo ostalo tudi po letu 2012. Mislim, da bi ta agencijska funkcija lahko bila močnejša.

Menite, da je možen preboj na mariborski kulturni sceni, ki naj bi ga prinesel EPK? Se lahko kulturna podoba Maribora res spremeni ali pa bo ostal provincialen?

Mentaliteta se v tako kratkem času težko korenito spremeni, zagotovo pa se že čutijo spremembe. Rodilo se je izjemno veliko društev in zavodov. Veliko ljudi je skozi EPK začutilo priložnost, da začnejo tudi sami ustvarjati. Torej je nekaj novih idej in verjamem, da bo 80 producentov, ki so vključeni v EPK, dobilo nove izkušnje in potem ostalo ter ustvarjalo na tem območju. Kajti ni bilo dovolj spretnih producentov, ki bi znali kaj narediti.

Bo EPK spravil Mariborčane iz naslanjačev na kulturne dogodke?

V Mariboru se dogaja. Mogoče je v Mariboru bolj kot drugod prisoten getoizem, ko ima vsaka institucija svojo klientelo, a se te ne mešajo, klientela enega odra se ne pojavlja na prizorišču drugega. Dejansko lahko nekdo, ki se zanima za sodobni ples, trdi, da se v Mariboru nič ne dogaja, če išče samo sodobni ples. Mogoče bi moral biti odprt tudi za druge stvari. Je pa res, da Mariborčani trenutno izražajo veliko negativne energije do tega dogodka. Bojim se, da bi prevladala skepticizem in prepričanje, da se lahko na EPK čisto vsak nahrani.