misliDelo: Drugi filmi, iste težave (3. 10.)
Ljubljana, 2. oktobra - Festival slovenskega filma bi moral biti osrednji nacionalni filmski praznik. A je veliko bolj podoben ad hoc pripravljeni provincialni prireditvi, ki je še zlasti letos s skrajno neprofesionalnim odnosom in neorganiziranostjo postala naravnost žaljiva, piše Tina Lešničar v Delu.
S tako rekoč revijalnim prikazom letne filmske produkcije organizatorji festivala vsako leto izumljajo toplo vodo. Vztrajanje v najemanju zunanjih "event managerjev" bi bilo ob neizkoriščenih notranjih resursih filmskega centra in volji osrednjega društva filmskih ustvarjalcev, da prevzame organizacijo, v bodoče nesmiselno in potratno.
Kdorkoli bo že pripravljal naslednjo edicijo, se bo moral spopasti z odločitvijo o dolžini festivala. Trije dnevi, v katerih se zvrsti okoli šestdeset filmov, so se sprevrgli v nepregleden kaos.
Nekdaj so pristojni že razmišljali, da bi ločili televizijske filme od filmov filmskega centra. A ravno televizijska produkcija je letos znova dokazala, da je pomemben akter v slovenski filmski krajini.
Letošnji festival je še najbolj jasno odgovoril na vprašanje, komu je sploh namenjen, stroki ali ljubiteljem. Kot je lani film Mihe Hočevarja Gremo mi po svoje spremenil portoroški avditorij v mladinski tabor, je tudi letošnji mladi režiserski val opazno pomladil občinstvo. Če bo filmski center uresničil obljubo, da bo bolj podpiral režijske prvence, se festivalu za obisk ni bati. Ob krčenju filmskega proračuna se lahko bojimo "le" tega, ali bomo v naslednjih letih sploh kaj gledali, zaključi komentatorka.