Andrej Ilc za STA: Izdajanje dobrih slovenskih knjig se lahko splača

Andrej Ilc (1966) je študiral primerjalno književnost in sociologijo kulture. Diplomiral je iz Grimmovih pravljic. Za Mladino je pisal o glasbi, že med študijem je začel objavljati kritike otroških knjig v časniku Razgledi. Urednik za otroško literaturo pri založbi Mladinska knjiga je od leta 1996, od leta 2000 tudi vodja uredništva leposlovja.

Stoto obletnico rojstva Kristine Brenkove ste pri Mladinski knjigi obeležili s praznikom Čebelice in štirimi izbori pravljic. Lahko poveste kaj več o njih? Pripravljate morda še kakšno izdajo ob jubileju?

Pripravljamo še album Kristine Brenkove, ki bo predvidoma izšel do konca leta. Štiri knjige pravljic so na različne načine povezane in prepletene, vsaka po svoje pa je svojevrsten poklon Brenkovi in njenemu pionirskemu delu.

Izbor slovenskih ljudskih pravljic Za devetimi gorami je pripravila in priredila Anja Štefan, avtorja ilustracij sta Ančka Gošnik Godec in Zvonko Čoh. Knjiga, ki je nastajala deset let in več, nadaljuje in nadgrajuje delo Brenkove. Njeni številni izbori, ki jih je ustvarjala kot zbirateljica, prevajalka in urednica, so namreč postavili nov kvalitetni standard v predstavljanju in približevanju domačega in tujega ljudskega pravljičarstva tako otrokom kot širšemu bralnemu občinstvu.

Začelo se je prav s knjižico Pravljice iz leta 1966, zdaj ponatisnjeno v nekoliko razkošnejši verziji z izvirnimi ilustracijami Ančke Gošnik Godec. Brenkova je vanjo izbrala nekaj slovenskih in pa tuje ljudske pravljice, ki jih je v tokratni izdaji z uvodno besedo pospremila Anja Štefan.

Zlata ptica, tretji iz serije albumov slovenskih ilustratorjev, je posvečen Ančki Gošnik Godec. Ta antologija bo za marsikoga, ki ilustratorko morda pozna predvsem po Muci copatarici, veliko presenečenje, težko pa si predstavljam, da ne bi čisto vsak ob listanju naletel na eno od najljubših ilustracij svojega otroštva.

Najobsežnejša od vseh pa je knjiga Najlepše pravljice, ki prinaša izbor 40, povečini klasičnih pravljic, med njimi so tudi slovenske. Knjiga je hkrati neke vrste mala antologija slovenske ilustracije zadnjih desetletij, saj se v njej predstavlja kar 21 ilustratorjev, 19 slovenskih in dva naša hrvaška sodelavca. Izid te knjige sovpada še z eno pomembno stoletnico, saj se letos spominjamo izida prve knjige ilustriranih pravljic na Slovenskem, Pravljic Frana Milčinskega.

Poslanstvo knjižne zbirke Čebelica, ki jo je Kristina Brenkova ustanovila leta 1953, je bilo prvi stik s tiskano besedo. Kakšen je njen položaj danes?

Zbirka Čebelica je bila ustanovljena kot neke vrste zbirka ljudskih malih slikanic, ki bi bile cenovno dostopne vsem, hkrati pa premišljen izbor najboljšega slovstva. V najboljših letih je imela ogromne naklade, tudi po 20.000 izvodov. Zadnjih 15 let letno izidejo štiri knjige. To so, kljub temu, da so zdaj nekoliko večje, še vedno male slikanice, v katere pa je vloženega prav toliko pazljivosti in truda kot v slikanice večjega formata. V tem ostaja zbirka zvesta začetni filozofiji ustanoviteljice, ki se je vedno držala visokih uredniških kriterijev.

Čebelica ne sme biti nobena "tolažilna nagrada" za tiste, ki niso dovolj dobri za velike slikanice. Zato smo veseli nagrad, ki jih dobivajo knjige iz te trdožive zbirke. Tako je Andrej Rozman Roza za Črvive pesmi pred leti dobil Levstikovo nagrado, nagrado izvirna slovenska slikanica, ki se od letos imenuje nagrada Kristine Brenkove, pa je dobila slikanica O kralju, ki ni maral pospravljati Nine Mav Hrovat in ilustratorke Suzi Bricelj.

Čebelica je bila od samega začetka zelo pomembna tudi za uveljavitev ilustracije in posameznih ilustratorjev, saj tedaj drugih slikanic ni bilo in mnoge zgodbe, ki jih danes poznamo v večjih formatih, so sprva v skromnejši obliki izšle v Čebelici. Tedaj je bilo knjigo težko narediti, danes pa lahko knjigo izda vsak in tako se Čebelice velikokrat izgubijo v preobilju knjig. To se odraža tudi pri nakladi, ki je zdaj desetkrat manjša, kot je bila v najboljših časih zbirke.

Ali danes v poplavi otroških slikanic starši znajo prepoznati kakovost?

Še mi, ki se s tem poklicno ukvarjamo, se včasih težko znajdemo. Količina izdanih knjig namreč že celo desetletje narašča, kakovost pa seveda ne. Zato menim, da so zelo koristne kakršnekoli pobude, ki opozarjajo na kakovostne otroške knjige. Izjemno dragoceni se mi zdijo priročniki za branje kakovostnih mladinskih knjig Pionirske - centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri Mestni knjižnici Ljubljana, ki najboljšim knjigam podeljuje priznanja zlata hruška. Izpostavljati je treba predvsem dobre knjige, za slabe se mi zdi skoraj škoda besed. Založniki bi morali biti hvaležni za tovrstne povratne informacije.

V tem smislu so lahko koristne tudi literarne nagrade, ki jih sicer za moj okus že nekoliko preveč. A so v večini primerov lahko tudi kažipoti do dobre knjige in tako vsaj deloma nadomeščajo sprotno kritiko, ki je je še vedno premalo. Revija Sodobnost je pred časom uvedla hvalevredno rubriko Mlada Sodobnost, ki prinaša bolj poglobljene ocene nove produkcije, revija Otrok in knjiga že desetletja ohranja visok nivo, še vedno pa pogrešam več kritičnih ocen v dnevnem časopisju in drugih medijih.

Kristina Brenkova je kot prva urednica za področje otroške knjige pri Mladinski knjigi vzpostavila zelo visoke standarde, za katere bi lahko rekli, da ostajajo ves čas na isti višini. Kako vam uspeva, da jih ohranjate?

Menim, da je prav v času eksplozije produkcije, ki smo ji priča v zadnjem desetletju, eno glavnih poslanstev založnikov in urednikov otroških knjig, da so pri svojem delu skrajno kritični. Urednik ne more in ne sme biti cenzor, razen ko gre za slabo pisanje in diletantsko ilustracijo, tu mora biti neusmiljen, zamera gor ali dol. To je izhodišče, ki določa naše urednikovanje, ki pa seveda v svojih izbirah ni nezmotljivo. Vsak se kdaj zmoti, s tem se je bolje kar takoj sprijazniti.

Mladinska knjiga sodeluje s številnimi že uveljavljenimi imeni, objavljate pa tudi dela mlajših avtorjev, ki so na začetku svoje poti. Kako pridete do novih imen?

Na zelo različne načine. Nekateri pridejo sami do nas, druge povabimo k sodelovanju. Predvsem pa moram omeniti naši reviji Ciciban in Cicido, saj se številni avtorji in ilustratorji, ki pozneje objavijo knjigo bodisi pri nas ali pri kakšni drugi založbi, najprej "kalijo" v eni ali obeh revijah, kjer jih mentorsko usmerja odličen uredniški tim. Za vsakega novega avtorja je takšen "dril" neprecenljiv, kot urednik knjižnih izdaj pa sem kolegicam z revij tudi dolžan marsikatero zahvalo.

Založba Mladinska knjiga objavlja tako izvirne slovenske knjige za otroke kot tudi prevode. Kakšno je razmerje med njima?

Trudimo se izdati čim več izvirnih slovenskih slikanic, saj je to eden segmentov, po katerih je Mladinska knjiga najbolj prepoznavna tako v Sloveniji kot v tujini. Pri prevedenih slikanicah in otroških knjigah pa skušamo biti še bolj kritični kot pri izvirni produkciji in se praviloma odločamo samo za knjige, ki tako ali drugače izstopajo in za katere se nam zdi pomembno, da se pojavijo v slovenskem prostoru, kjer med drugim služijo kot primerjava in navdih domačim avtorjem. Dostikrat sem pomislil, da bi bila morda zgodovina slovenske otroške literature drugačna, če bi denimo Roalda Dahla začeli prevajati 20 let prej.

Tudi če pogledamo seznam klasik Mladinske knjige, knjig in slikanic, ki so doživele največ ponatisov, vidimo, da so to praviloma slovenske knjige, ki so jih generacije vzele za svoje, saj izhajajo iz specifično našega kulturnega konteksta in izkušnje. Kakovostna lastna produkcija je nujna tudi v primeru, če želiš biti na knjižnih sejmih v tujini ne samo kupec, temveč tudi prodajalec in s tem ravnopravnejši v medzaložniških izmenjavah. Slovenski založniki smo nagnjeni k tarnanju, kako so slovenske knjige dražje od tujih in kako jih je težko narediti, vendar to ni vsa resnica, saj se tudi izdajanje dobrih slovenskih knjig lahko splača.

Slovenske avtorje promovirate tudi v tujini. Eden bolj znanih primerov je Lila Prap s svojimi slikanicami. So še kakšni, ki bi jih izpostavili?

Lila Prap je odprla mnoga vrata. Do zdaj je izdala že več kot deset avtorskih slikanic, kar je za slovenskega avtorja nekaj izjemnega. Še bolj izjemno je, da je z njimi tako rekoč osvojila svet. Vendar pa se to ni zgodilo čez noč. Izdati je morala kar nekaj slikanic, preden se je sprožil mednarodni plaz. Danes njene knjige berejo in gledajo na vseh celinah, saj so izšle v več kor 35 državah.

Seveda pa tudi drugi slovenski avtorji zbujajo zanimanje v tujini, denimo že pred leti Marija Lucija Stupica, ki je bila čisto blizu Andersenovi nagradi, pa v zadnjih letih Alenka Sottler, ki prejema pomembne nagrade. Vidimo, da uspevajo predvsem avtorice z izdelano, prepoznavno pisavo in fakturo.

Če sem nekoliko samokritičen, lahko rečem, da prostor, ki ga je odprla Lila Prap, še premalo izkoriščamo, če odštejemo dejstvo, da v Korejo prodamo skoraj vse. Na tujih trgih sicer ni prav nič drugače, kot pri nas, knjig je preveč, a še vedno je prostor tudi za izvirne slovenske avtorje. Tudi tukaj se lahko navdihujemo pri Kristini Brenkovi, ki je že v šestdesetih letih opremila s potnim listom na desetine slovenskih slikanic.

Elektronska knjige vedno bolj postaja realnost, tudi na področju otroške literature. Kdaj bo Mladinska knjiga izdala prvo otroško knjigo v elektronski obliki?

V nastajanju je elektronska slikanica Lile Prap. Sicer pa so elektronske knjige realnost, tudi slovenski trg bo prej ko slej premogel spodobno ponudbo elektronskih slikanic, vendar menim in upam, da ima tudi tiskana knjiga prihodnost in da bosta vsaj v bližnji prihodnosti oba formata živela drug ob drugem.