misliDnevnik: Vse več in vse bolje (4. 10.)
Ljubljana, 3. oktobra - V soboto se je v Portorožu končal 14. festival slovenskega filma, ki je v tekmovalnem programu predstavil kar devet celovečernih filmov plus slovensko manjšinsko koprodukcijo z Madžari, Deviški ples smrti. V slovenski kinematografiji devet celovečercev na leto ni mala reč, v Dnevniku piše Zdenko Vrdlovec.
Slovenska realnost je postala bolj podobna filmu, kot se je slovenski film zmenil za realnost. Saj ne gre za to, da bi nezgode in tegobe realnosti morale biti edina snov, vredna filma. Toda če se v realnosti posreči nekaj takega, kot je ljubljanski rop bančnih sefov, se pa res vprašaš, zakaj moraš to v filmu videti v režiji Rogerja Donaldsona, ne pa kakšnega slovenskega režiserja.
Seveda pa je še bolje, če se film domisli nečesa, kar se v sami realnosti, vsaj slovenski, še ni zgodilo, denimo ugrabitve direktorja tovarne, krivega ali sokrivega za njen propad. Toda ena od odlik filma Mirana Zupaniča Zmaga ali kako je Maks Bigec zasukal kolo zgodovine je v tem, da to noro dejanje ni glavna stvar, marveč je le povod za vstop v podzemlje aktualnega stanja stvari oziroma za razgrnitev nekega družbenega antagonizma.
Sama komunikativnost še nikoli ni bila dovolj za dober film, toda če se ji pridruži umetniška senzibilnost, so lahko s filmom zadovoljni celo kritiki. Toda problem je širši in resnejši, kot se zdi, saj vse kaže, da je vir svežih in privlačnih filmskih zamisli povsod drugje kot v okrilju osrednje slovenske filmske institucije, sklene komentator.