EPK se ne more otresti kritik

Po mnenju filozofa Borisa Vezjaka se je projektu EPK zalomilo "zaradi celega niza zdrsov, recimo popolne neresnosti politike, predvsem občinske, neobičajne zaupljivosti in zlizanosti politikov s kulturniki, celo politizacije kulture, ter seveda popolnega spregleda realnosti problemov in kritičnih opozoril".

Politika pri EPK zagotovo ni opravila svoje vloge, še posebej lokalna, saj občine še niso nakazale obljubljenega denarja. Namesto skupne podpore zavodu Maribor 2012, ki vodi projekt EPK, se medsebojno obtožujejo in krivdo valijo na državo ali zavod.

Svoje vloge niso izpolnile tudi na infrastrukturnem področju. Je kriva gospodarska kriza, politična nestabilnost v državi ali nesposobnost občinskih služb tu ne moremo soditi, dejstvo pa je, da je od visokoletečih načrtov in besed županov, kaj bodo vse zgradili za EPK, ostalo bore malo.

Zadeve so še posebej problematične v Mariboru, ki je nosilec projekta, kjer vse do zadnjega niso uspeli urediti osrednjega prizorišča EPK. "Zgodbe okoli Maksa in nekaterih drugih objektov so mejile na surrealistično grotesko," je za STA povedal Vezjak. Nekateri so celo mnenja, da je velikopotezna ideja za postavitev novega kulturnega središča po zamisli režiserja Tomaža Pandurja pokopala cel EPK, saj so bili zaradi Maksa na stranski tir postavljeni ostali projekti.

"Ko se soočamo z investicijami javnega značaja, si je treba vzeti več časa, kot si ga je vzel Maribor, še posebej potem ko je prišel z novo idejo o umetnostni galeriji in Maksu pod eno streho," je za STA povedala nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca. "V letu EPK se bo sicer prerezalo manj vrvic, kot smo pričakovali, a nič hudega. Pomembno je, da bodo objekti stali v letu 2014, 2015 in za prihodnost," je dodala.

Nekateri menijo, da bi tudi država lahko pokazala več naporov v prid EPK. Na mariborski občini izpostavljajo, da vlada ni izpolnila januarske obljube o sredstvih iz drugih resorjev, ne le kulturnega.

Branko Gerlič iz društva Zofijini ljubimci trdi, da je z EPK propadla lokalna kulturna scena. "V Mariboru je bil večji del sredstev za kulturo pobran lokalnim kulturnim organizacijam in preusmerjen v EPK, kar bo verjetno uničilo lokalno kulturo. To se je dogajalo tudi v mnogih drugih evropskih prestolnicah kulture, kjer se lokalna kulturna dejavnost praktično še nekaj let po EPK ni uspela postaviti na noge."

Po mnenju Gerliča bi EPK moral biti priložnost ravno za lokalno kulturo, ne pa da se daje prednost "visoki kulturi, s katero si Mariborčani razen redkih navdušencev nimajo kaj pomagati," in tujim ustvarjalcem, ki bodo po letu 2012 zapustili mesto.

Nasploh veliko lokalnih kulturnikov je razočaranih, saj so si od EPK pred leti obetali velike koristi. Programski direktor EPK Mitja Čander pravi, da je poskušal v program EPK zajeti široko kulturno paleto, pa tudi proračun je nižji od pričakovanega, zato vsem apetitom ni mogel ustreči. Lokalni umetniki pa menijo, da bi sami morali imeti prednost, saj bo le tako lahko imel EPK dolgoročne učinke. "Če imaš vrhunski ansambel, ki ima produkcijo, mislim, da je prav, da se ga ponudi, da se mu odpira vrata. Nečemu, kar bo ostalo tudi po letu 2012," na primer pravi mariborska dirigentka Karmina Šilec.

Tudi novinarka Večera Petra Vidali dvomi v trajnostno naravnanost izbranih programov, saj so najbolj podprti programi financirani izključno s strani zavoda Maribor 2012, ki ga po letu 2012 najverjetneje ne bo več. Obenem dvomi v sposobnost nekaterih izbranih producentov. "Pri utečenih projektih se ni bati za njihovo izvedbo. Se pa bojim za tiste, ki jih je idejno zasnoval zavod, izvedbo pa poveril zunanjim sodelavcem, recimo projekt Dvanajst."

Direktor Narodnega doma Maribor Vladimir Rukavina poleg zapostavljanja lokalnih producentov očita organizatorjem EPK tudi to, da je program dogodkov za leto 2012 preveč raznovrsten in razdrobljen. "Ko imamo edinkrat možnost, ne damo nekaterim zadevam dovolj denarja, da bi zares zablestele," je dejal. Po njegovem mnenju je pri tem zatajil predvsem občinski urad za kulturo, ki bi moral zagovarjati lokalne projekte.

Na zavod Maribor 2012 letijo kritike zaradi domnevno prevelikega števila zaposlenih in slabe organiziranosti, premajhne odločnosti vodstva spričo lokalne politike in zahtev posameznih producentov, kulturologinja Vesna Vuk Godina pa izpostavlja celo klientelizem.

"Nekako se mi zdi, da je EPK v celoti in predvsem bil v Mariboru projekt, kako naj si določene socialne mreže prilastijo čim več denarja in kako vzpostaviti mrežo medsebojnega izsiljevanja," je dejala. "To je neresno. Igrajo se neke igre, kjer je akterjem prav malo mar za EPK in kulturo. Če se ni mogoče zmeniti, je treba vse vzeti, zavod zapreti, denar vrniti in konec, ne pa da se še naprej blamira sebe in Maribor." Po njenem mnenju bi zavod moral voditi človek, ki zna udariti po mizi, ne pa da mešetari in morda tudi sam "pristavi svoj lonček".

Tudi med sodelujočimi v projektu je veliko nezadovoljstva. Zaradi finančnih in organizacijskih težav zavoda Maribor 2012 so morali načrte velikokrat spreminjati in klestiti, kar je pri dogovarjanju s tujimi umetniki zelo zapleteno in neprofesionalno. Zavodu očitajo slabo komunikacijo in premalo posluha za majhne projekte, velik problem pa je tudi nejasnost financiranja, saj predvsem manjše organizacije nimajo lastnih sredstev za zalaganje.

Po mnenju producentke Katje Kos niso jasni kriteriji izbire projektov, predvsem pa jo moti stalno prelaganje odgovornosti na druge. "Če prevzameš odgovornost za projekt, moraš stati za njim. Če ne gre, pa se je treba nehati slepiti in EPK odpovedati," je bila jasna.

Kritična je promocija, a na zavodu pravijo, da za to ni dovolj denarja. Tudi sicer na zavodu s proračunom, ki je manjši od napovedanega, niso zadovoljni. Po drugi strani pa direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik poudarja, da 16 milijonov evrov programskega denarja sploh ni tako malo. "To ni beraški proračun, kot se vseskozi ponavlja, temveč gre za razkošna sredstva, zlasti v teh kriznih časih." Cankarjev dom po njegovih besedah dobi za 1200 prireditev v letu 1,4 milijona evrov državnih sredstev, ostalo pa si najde na trgu.

Rukavina dodaja, da zavoda Maribor 2012 ni moč primerjati s Cankarjevim domom, saj je slednjemu z dolgoletno tradicijo in izkušnjami mnogo lažje pridobivati sponzorje in občinstvo. Predvsem slednje se mu zdi problem, saj Mariborčani niso vajeni množično obiskovati kulturnih prireditev, še posebej pa ne plačevati vstopnine. Zato je po njegovem nujno, da se pritegne tujce, na čemer pa se ne dela dovolj.

Glede privabljanja občinstva je kritičen tudi ravnatelj Druge gimnazije Maribor Ivan Lorenčič. "Maribor ni sposoben požreti 350 predstav, zato je skrajni čas, da začnete privabljati ljudi od drugod. Za pritegnitev domačega, mladega občinstva je že prepozno."