David Rjazancev za STA: Samo z umetnostjo se v Sloveniji težko preživljamo tako umetniki kot galeristi

David Rjazancev (1973) je obiskoval jeseniško gimnazijo in nato študiral sociologijo, pred osmimi leti pa se je odločil odpreti lastno galerijo. V njej je razstavljal dela sodobnih umetnikov, kot so Marko Jakše, Živko Marušič, Jurij Kalan in Jože Slak, a je moral galerijo kmalu zapreti. Ni se vdal in leta 2010 je v prostorih Pristave na Bledu organiziral veliko retrospektivno razstavo Maksima Gasparija. Tamkajšnja galerija Deva Puri nosi ime po Tisnikarjevem krokarju, David pa je priimek dobil po pradedu iz Rusije, ki je v Slovenijo pribežal pred oktobrsko revolucijo.

Pri 15 letih ste kupili prvo sliko, danes pa vodite galerijo. Od kod pravzaprav ljubezen do umetnosti?

Na neki razstavi v Ljubljani sem videl sliko Marka Jakšeta, ki me je tako navdušila, da sem se odločil ukvarjati s tem. Stopil sem v stik z avtorjem in še z Živkom Marušičem, ki sta se mi takrat in se mi še danes zdita fenomenalna slovenska slikarja, nato pa v bližini igralnice na Bledu odprl prodajno galerijo. Ni se obnesla in ugotovil sem, da za dobre razstave potrebujem večji prostor. V Pristavi je prostore uredila že Fundacija Cjuha, vendar pa se jim galerija finančno v tako veliki stavbi ni obnesla. Sami smo tako v stavbi uredili tri ali štiri prostore, kjer zdaj domujejo razstave.

Kako pa sami financirate delovanje galerije?

Letos smo na Bledu stopili skupaj, s prostori mi je pomagala Sportina, podprli pa so me tako občina kot tudi Zavod za turizem in Zavod za kulturo Bled, ki je največji podpornik trenutnih razstav. Galerijo v Pristavi imam, če se prav spomnim, že šest let, v njej pa smo pripravili sedem večjih razstav.

Obstajajo v Sloveniji takšni galeristi kot v tujini, kjer skrbijo za mlade umetnike in njihovo delo?

Pri nas pravih galeristov praktično ni. Najbližje temu je Podnarjeva galerija, morda bi lahko sem štel še galerijo Equrna, vsi ostali pa smo predvsem trgovci. Te kulture pri nas pač ni. Ne s strani umetnikov, ne galeristov. V tujini umetnik in galerist skleneta dolgoročni odnos in podpišeta pogodbo. Umetnik svojih del ne prodaja kar sam, galerist pa ga mora po drugi strani promovirati: naredi kataloge, razstave, ga vodi po svetu. Galerist za umetnika skrbi, tudi ko se njegova dela ne prodajajo najbolje. Gre za vzajemen odnos, medtem ko pri nas umetniki prodajajo, kjer lahko, torej ne le v eni galeriji.

Si sami morda ogledujete dela mladih umetnikov, iščete obetavna dela?

Da, skušam jih videti čim več. Nekateri umetniki so sicer zanimivi, ampak je trenutno položaj grozen. Ne vem, kdo od slovenskih umetnikov lahko danes živi samo od svojega dela. To se mi trenutno zdi nemogoče. Podobno od krize leta 2008 velja za galeriste - vse se s težavo prodaja. Redko kdo, ki deluje samo na področju Slovenije, lahko živi od tega dela.

Je čas krize v Sloveniji tudi povečal prodajo velikih umetnin?

Zdaj je pravi čas za nakupe, saj umetnine iz kriz še nikoli v zgodovini niso izšle kot poraženke. Po drugi svetovni vojni so v Francijo na primer prišli Britanci in Američani, da bi pokupili tamkajšnje največje svetovne umetnine, a so na koncu odšli praznih rok. Cene umetnin so bile namreč višje kot pred vojno, saj so se Francozi zavedali njihovega pomena. V Sloveniji pa so cene umetnin v času krize zelo padle. Mnogi sicer vlagajo v umetnine, saj se jim bo nakup kvalitetne umetnine čez nekaj let obrestoval - bolj kot vlaganje v delnice ali zlato.

So tudi pri nakupu umetnin v ospredju države BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južnoafriška republika)?

V tujini prav gotovo. 2010 je bilo prvo leto, ko so največ umetnin kupili kitajski kupci. Tudi to jesen sta imeli avkcijski hiši Sotheby's in Christie's odmevno prodajo v svojih izpostavah v Hongkongu. Kitajski trg se sicer malce "ohlaja", nimam še celovitih podatkov za leto 2011, vendar so bili lani na tujih trgih umetnin Kitajci nedvomno najmočnejši kupci.

Kar nekaj energije vlagate v akcijo, s katero želite odkriti izgubljena dela Ivana Groharja.

S slovensko policijo se dogovarjam za skupno akcijo, s katero bi našli zgodnja Groharjeva dela, ki so bila pred nekaj leti ukradena z njegove domačije. Prepričan sem namreč, da morajo biti umetnine vidne vsem, da vsakih nekaj desetletij zapustijo dnevne sobe ali kleti in jih vidijo tudi ostali. Ne glede na lastništvo so umetnine na nek način last vseh, saj nas določajo kot del naše zgodovine. Kdor ima omenjene Groharjeve slike, bi jih lahko prinesel k nam na razstavo. Omenjena dela so sicer nespecifična za Groharja, so pa pomembna za vpogled v njegov umetniški razvoj.

Pričakujete, da so slike ostale v Sloveniji?

Da, slovenski impresionisti dosegajo visoke cene pri nas, v tujini pa precej nižjo. Med slovenskimi slikarji bi morda lahko našli pet imen, ki so uveljavljena tudi v tujini. Najdražji je seveda trenutno Zoran Mušič, med živečimi avtorji pa višje cene dosegajo še skupina Irwin, Marjetica Potrč ali Tobias Putrih. Drugi v tujini dosegajo precej nižje cene.

Kako danes kaže vaši zasebni zbirki? Je zrasla od prvotnega Tisnikarja?

Prva slika je zdaj v lasti mame, ki jo je odkupila in mi s tem pomagala pri nakupu mojega prvega avtomobila. Skoraj vsa ostala Tisnikarjeva dela pa sem sicer moral prodati, da sem financiral prvo leto delovanja svoje galerije. Zdaj od slovenskih slikarjev zbiram predvsem dela Jakšeta in Marušiča.