Robi Jamnik za STA: Občinstvo na Jazzu Ravne je nadpovprečno vzgojeno

Jazz Ravne je v petih letih gostil več znanih glasbenih imen. Med drugim so na Ravnah nastopili hrvaški vibrafonist Boško Petrović, britanski jazz pevec in pianist Georgie Fame, srbski trobentač Duško Gojković, slovenski kitarist Primož Grašič, makedonski basist Martin Gjakonovski, slovenski pevki Mia Žnidarič in Kristina Oberžan, trobentač David Jarh, skupini Blues Brakers in Jazoo, slovensko-italijanski pianist Renato Chicco, avstrijski bobnar Mario Gonzi, italijanska pevka Francesca Viaro, hrvaški basist Mario Mavrin, avstrijski Slovenec Tonč Feinig, avstrijski bobnar Bernd Reiter in slovenski mladi ustvarjalci Robert Jukič in Jure Pukl.

Jazz Ravne je zakorakal v peto abonmajsko sezono. Kako pa se je na Ravnah vse skupaj pravzaprav začelo?

Eden od povodov je bil, da so takrat odprli Koroški mladinski kulturni center Kompleks, ki je to omogočal. Tam so zagotovili celotno infrastrukturo, od dvorane do ozvočenja in tudi skromno finančno pomoč. Drugi povod je bil, da sem iluzorno pričakoval, da bom potem moral sina (vibrafonista Vida Jamnika o.p.) malo manj voziti okoli, da namesto, da ga peljem v Maribor, pridejo Mariborčani igrat na Ravne. Sprva smo nameravali delati jam sessione, sploh ni bilo mišljeno kot abonma. Za prvo izdajo smo menili, da če bo v dvorani polovica toliko ljudi, kot je nastopajočih, bomo kar zadovoljni. Pa jih je bilo že prvič okoli 40. Nato pa, logično, apetiti rastejo, ne želiš se ponavljati. In zdaj je tu že peto leto.

Koncerti so bili torej v Kompleksu že pred abonmajem.

Ljudje, ki so hodili na koncerte, so videli, da nas mučijo finance. Nekaj časa smo zbirali prostovoljne prispevke, pa so rekli, zakaj si ne bi omislili vstopnine. To je bila torej prej pobuda tistih, ki so obiskovali koncerte, zato da se stvar obdrži, kot pa neka naša želja po dobičku. Ker dobička v tem ni. Kvečjemu imaš manjšo izgubo. Tako je prišlo do abonmaja, dejansko so abonenti tisti, ki so prišli že na prvi koncert, tistih prvih 40.

Pred petimi leti pa torej začetek abonmaja.

Ja, prvi jam session je bil z domačimi glasbeniki, ki so bili pripravljeni nastopati. Srečo smo imeli in jo še imamo, da na Ravnah živi jazzist Samo Kolar, ki je pripravljen delati z otroki in mladimi ter si jih je upal postaviti na oder s pripravljenim programom. Sledili so različni domači in tuji gosti.

Potem me je čez leto dni poklical Boško Petrović, s katerim sva se vsake toliko časa slišala, in mi je povedal, da mu je odpadel koncert v Avstriji, pa sem jaz za šalo rekel: "Pa na Ravne pridite!" in on je odvrnil, da bi lahko, vendar mi takrat nismo imeli denarja za takšen koncert. Izračunali smo, vstopnica je stala 17 evrov, se še sedaj spomnim, vstopnice pa smo prodali prej, kot smo jih sploh začeli prodajati. Zato sem Boška klical, če bi lahko imel dva koncerta, pa je rekel, da se to še na Dunaju ne zgodi, saj da naslednji dan nimajo več občinstva. No, na Ravnah je imel dva koncerta, z njim je bil takrat tudi svetovno znani Georgie Fame. Pokazalo se je, da lahko tudi znane glasbenike pri nas navdušimo z občinstvom in dobro organizacijo.

Kolikšna je torej pri Jazzu Ravne dediščina nedavno preminulega hrvaškega vibrafonista Boška Petrovića? Njemu boste posvetili tudi koncert marca prihodnje leto, ko bo na Ravnah nastopil Big Band RTV Slovenija, gost bo vaš sin, Vid Jamnik.

Dediščina se najbolje vidi pri mojemu sinu. Boško je vplival na vse s tem, ko je Vida vzel za svojega, bil mu je kot boter, mentor, učitelj. Sicer pa je zanimivo, da je Boško, ko sem ga vprašal, kako naj se vsega skupaj lotimo na Ravnah, rekel: "Ne lotite se!" Ko pa je videl, kako so se stvari začele razvijati, se mu je zdelo fajn.

Kako vam uspe privabiti znana domača in tuja imena na Ravne. Koliko dela, truda, poznanstev se skriva za tem?

Dela je veliko. Gotovo imaš vsak dan kakšno uro dela s tem, kakšen dan več, drugi manj. Morda se bo čudno slišalo, ampak mi tujce dobimo zato, ker nimamo denarja. Nenehno iščemo poti, kako jih privabiti. V našem abonmajskem ciklusu Avstrijci, Danci in Poljaki pridejo s finančno pomočjo njihovih držav. A kljub temu nas ti špili več stanejo, kot če bi imeli eno domačo zasedbo. Vse le ni zastonj. Tujci sicer pridejo podprti s strani njihove države, so pa še dodatni stroški.

Kako pa je takšne vrhunske dogodke pripraviti na lokalni ravni, daleč od večjih mest in številčnejšega občinstva?

Kar se izvajalcev tiče, je tako, da večje zvezde kot so, bolj so to fajn in preprosti ljudje. Mi tistih pravih zvezd z zvezdniškim vedenjem ne vabimo. Vabimo ljudi, s katerimi se dobro razumemo. Iskreno povedano, tudi finančno se bolje izide, če glasbenike spoznamo in s katerimi se dobro razumemo, kot pa če bi poizvedovali prek agencij. Ne da bi radi ceno nižali, ampak enostavno nimamo toliko denarja.

Kako bi ocenili občinstvo na Ravnah?

Občinstvo je v redu, to občutijo tudi glasbeniki na odru. Občinstvo je takšno, ki zna nagraditi. Aplavz ni več samoumeven. Če ni dober solo, aplavza ni. Predvsem gre za občinstvo, ki zna poslušati. Vedo tudi, kdaj lahko govoriš, kdaj pa moraš biti tiho iz spoštovanja do tistih, ki so na odru, in do glasbe. Rekel bi, da je občinstvo pri nas nadpovprečno vzgojeno, v primerjavi s kakšnimi drugimi koncerti.

Koliko je na koncertih prisotna improvizacija, ki je, čeprav je obstajala v vseh zgodovinskih glasbenih obdobjih, danes še najbolj imanentna jazzu?

Fejst. Morda je to pri nas še bolj izrazito. Kot sem že rekel, se glasbeniki pri nas fejst sprostijo in improvizirajo celo s programom in vključijo skladbe, ki jim tisti trenutek ležejo. Improvizacije je zelo veliko in boljša kot je, boljši so aplavzi.

V petek gostite v Kompleksu mednarodno zasedbo, dvojni trio Karlheinz Miklin Double Trio. Kaj se obeta poslušalcem?

Predvsem nekaj, kar pri nas še nikoli nismo imeli. Da bi bila na odru dva bobnarja, dva basista in en pihalec, ki igra več instrumentov. Res pravi jazzovski dogodek, čeprav vedno gledamo na raznolikost koncertov, da se najde za vsakogar nekaj in da je kdaj v programu tudi kaj, kar ni izrazito jazzovsko.

Imate tudi lastno produkcijo. Posebnost letošnjega abonmaja je nova lastna produkcija New York, New York. Kako ustvarjate lastno produkcijo, kakšne cilje zasledujete?

Vedno gledamo, da domači glasbeniki v okviru abonmaja dobijo vsaj dva koncerta. In da je eden od teh dodelan. New York, New York bo malo bolj izpiljen, ni pa toliko lastna produkcija, kot je bil leta 2010 Zbudimo kralja matjazza, ki je bil napisan iz čiste ničle. Tu bodo priredbe skladb, bolj lahkoten program.

Kako se vam finančno izide Jazz Ravne?

Prva nam je sredstva dala Občina Ravne na Koroškem v okviru programov, ki jih podpira, pomagajo Koroški mladinski kulturni center Kompleks in Koroški zavod za kulturo Ravne. Uvrstili smo se v program ministrstva za kulturo, od koder bomo sredstva dobivali do leta 2013. Ne govorim o velikih zneskih, prispevek ministrstva je daleč največji, znaša 2500 evrov. S tem ne pokrijemo Big banda RTV. Sredstva dobimo tudi od sponzorjev. Izide se tako-tako, če denarja zmanjka, gremo na bankomat.

Kako vidite Jazz Ravne v prihodnosti?

Že zdaj je prihodnost. Mislil sem, da bo vse skupaj trajalo le eno leto. Če bi mi kdo rekel, da bo pet, bi rekel, da ni mogoče. Vedno se najde neka rešitev in nekako izpeljemo. Bomo videli, kako se bo izšlo letošnje finančno leto. Lansko se ni tako, kot smo pričakovali, predvsem zaradi splošne krize. Recesija tudi nas močno tepe. Mislim pa, da bomo delali naprej. Zdaj je bilo pet let nenehne rasti, širjenja in kvalitetnejšega programa. Morda bomo šesto leto naredili nekaj čisto zunaj tega. Ne vem, eko, bio, skrčeno varianto z zmeraj manjšim proračunom, zato da bo stvar šla. Hkrati smo ujetniki tega malega prostora, lahko delamo le male stvari.

Bolj se vidimo v povezovanju takih klubov, kot smo mi. Radi bi naredili jazzovsko trasferzalo po Evropi, ki bi vključevala tudi Ravne. Zaenkrat se pogovarjamo Celovec, Ravne, nato pa je do Zagreba verjetnost vključitve Maribora, Ljubljane, Novega mesta oz. Krška. To bi bilo nekaj prizorišč, ki bi si lahko delila naši velikosti primerna zveneča imena in bi imeli le ene transportne stroške.