Hrvaški tisk o Pandurjevi zagrebški premieri Vojne in miru

Dramatik Darko Lukić je dramatiziral Tolstojevo epopejo v prevodu Zlatka Crnkovića ter je iz nje izločil intimno dramo. Tolstojevi junaki so bili izvlečeni iz velikanske prozne freske kot osamljeni, nesrečni ljudje, Pandurjeva režija pa je povsem politična in se resnično posmehuje kateri koli (vladajoči) ideologiji, izpostavlja danes Jutarnji list. Dodaja, da predstava v treh urah pripelje dogodke z začetka 19. stoletja v naše čase.

"Predstava kaže, da povojno obdobje prinaša več težav kot vojna. V vojni je možno 'samo' umreti, medtem ko se v miru, ki bo sledil, umira veliko dlje časa in z več bolečine," navaja vtise gledališki kritik zagrebškega časnika.

Izpostavlja glasbeno lirsko dimenzijo predstave Borisa Benka in Primoža Hladnika, tako kot efektno in enostavno scenografijo Svena Jonkea in Nikole Radeljkovića. Pohvalil je tudi gledališki ansambel na čelu s starosto hrvaškega gledališča, 85-letnim Perom Kvrgićem kot knezom Bolkonskim, pa tudi Almo Prico v vlogi njegove hčere Marije in Mileno Zupančič kot grofico Natalijo Rostovo.

Tudi Novi list izpostavlja omenjene igralce kot nosilne v predstavi, sicer pa ocenjuje, da je predstava "primer gledališča iz osemdesetih let" - "nenehno ob robu zleta, brez psihološke globine, z izključno dekorativnim političnim stališčem, precej draga in do vrha polna razkošnih slik, ki jih vodi režiser/general, ki se najbolje počuti ob polnem zamahu velikih pisateljskih mitov, ob katerih potem veliko lažje gredo megalomanske produkcije režiserjevih vizij".

"Pandurjevo Vojno in mir je možno pogledati kot relikvijo gledališča, ki je presenečalo pred 30 leti, danes pa pušča vtis vzhajajočega režiserskega narcizma in hiperoblikovalske praznine. Vseeno je, ali te slike prodajajo avtomobil ali Tolstojev roman: identično so splošne. Z drugimi besedami: Pandur pada na tem, kar je bilo nekoč njegovo najmočnejše orožje - scenska slika," sklene reški časnik v nedeljski izdaji.

"Pandur je slikar vzdušja, tisti, ki v prvi plan vzame nek lik, ustvarja posamezne kompozicije z več ali manj člani, skrbi, ali bodo imeli glavo obrnjeno proti levi ali proti desni ter kakšna bo maska pod vsem tem slapom luči kot tudi celovito oblikovanje predstave," poroča Vjesnik na svoji spletni strani. Poudarja, da v predstavi ni bilo ene same emocije, ker so ljubezni površne, ljubimci se nagibajo k kompromisom, medtem ko bolj poglobljene psihologizacije ni. Vse hitro mineva, razen hitro potujoče misli, kar je lahko Pandurjev komentar časa, še dodaja Vjesnik.

Večernji list izpostavlja "Pandurjev preobrat" v tretjem delu predstave, v katerem režiser prestavi potek drame iz Tolstojevih v naše čase, ter ocenjuje, da je "poetika belih noči pretopljena v televizijski pogovorni show". Kot edini očitek zagrebški časnik navaja nastop Zupančičeve zaradi ne dovolj dobre hrvaščine. Gre za nepotreben angažma, medtem kot Branka Cvitković sedi v občinstvu, ocenjuje časnik.

Hrvaški mediji brez izjeme poudarjajo veliko zanimanje za Pandurjevo premiero v HNK, ki je bila "družbeni in kulturni dogodek prvega razreda", ne le na Hrvaškem, temveč v regiji.