Peter Tomaž Dobrila za STA: Uresničil se je najslabši možni scenarij EPK

Peter Tomaž Dobrila je v Corku na Irskem leta 2005 prvič predstavil slovensko kulturo v okviru EPK in nato leta 2006 skupaj s Simonom Kardumom, Dejanom Pestotnikom in Aleksandro Kostič izdelal zmagovito kandidaturo Maribora in partnerskih mest za EPK 2012. Po zapletih v pripravah na EPK se je za nekaj časa umaknil v Ljubljano na ministrstvo za kulturo ter kasneje neuspešno kandidiral za generalnega direktorja zavoda Maribor 2012. Programski direktor EPK Mitja Čander ga je lani povabil nazaj v Maribor, kjer trenutno dela na pripravah na EPK kot svetovalec za program in mednarodno povezovanje.

Če začnemo na začetku zgodbe EPK Maribor 2012, zakaj ste se odločili za ravno ta zemljepisni okvir?

Glede na same danosti Slovenije, na relativno majhnost prostora in število ljudi ter obenem kar spodbudno in zajetno kulturno in umetniško produkcijo se nam je zdelo dobro razpršiti EPK na način, da eno mesto kandidira, a vključi ustvarjalce in ustvarjalke iz drugih okolij. Na ta način bi se prek EPK vzpostavila mreža mest in inštitucij, organizacij, ustvarjalk in ustvarjalcev. Prepričani smo bili, da bi pri tem nastale nove kvalitete kulturne in umetniške produkcije na drugi ravni, na primer na ravni trženja in promocije.
        Za koncept mreženja smo se odločili tudi zato, ker gre pri EPK za širši razvojni in strateški projekt celotne države, ki ni zgolj kulturen, kot se želi vsake toliko pokazati. S kulturo smo želeli doseči nek poriv k celovitejšem razvoju vzhodne kohezijske regije, torej kako bi s pomočjo kulture, ki bi zanimirala tudi druge dejavnosti, postala ta regija bolj razpoznavna, bolj atraktivna, mogoče tudi bolj razvita.

Je bila ideja o mreženju jeziček na tehtnici, da je Maribor zmagal?

Ravno v tistem času leta 2006 so se delali strategije razvoja Slovenije, državni razvojni program in operativni programi kot osnova za črpanje evropskih sredstev, v katerih smo ugledali razdelitev na vzhodno in zahodno kohezijsko regijo, ki je bila voda na naš mlin. Obenem smo takrat v Kibli poleg kandidature za EPK izdelali tudi lokalni program kulture in njenega razvoja od leta 2007 do leta 2011. Ta dokument, ki je bil prvi takšen v Sloveniji, je bil eden od pogojev za kandidaturo za EPK.

Po odobritvi kandidature je nastopilo razmeroma dolgo obdobje stopicanja na mestu. Kako si vi razlagate ta čas? Katere napake so bile takrat storjene?

Napake so se kar vrstile in šle v smeri, ki smo si jo na začetku, ko smo pripravljali kandidaturo, zamislili kot najslabši možni razplet, skratka črni scenarij. V postopkih kandidature smo navedli prakse ostalih držav in mest, torej kako se dela in kako se ne dela. Izgleda, da slabi zgledi vlečejo in to je prevladalo tudi v Mestni občini Maribor. Nam se je s prvim razgovorom v Bruslju izteklo razmerje z Mestno občino Maribor in smo bili z aprilom 2008 razrešeni nadaljnjega sodelovanja. Zakaj se je to zgodilo, je potrebno vprašati koga drugega. To, kar se je dogajalo od maja 2008 do jeseni 2010, sam imenujem "prazen tek", kjer je šlo zgolj za distribucijo denarja, ne pa za osnovano in aktivno delovanje, še manj pa sodelovanje, na pripravah na EPK.

Kje točno so torej stvari obstale?

Samo v ljudeh, ki so bili takrat za EPK odgovorni, torej nekje vmes med Mestno občino Maribor (MOM), vodstvom začasnega sekretariata EPK in deloma tudi ministrstvom za kulturo, ki je bilo s strani države zadolženo za ta projekt. Tu vmes se nekatere stvari niso zgodile in zato smo zdaj prišli v situacijo, ki ni takšna, kot smo si jo želeli ob kandidaturi.

Zakaj se je zavlačevalo?

Čudne stvari, ki so se dogajale od leta 2008 do konca 2010, so bile posledica različnih dejavnikov. Eden takih je bil, da se MOM kot nosilka projekta ni znala odločiti, kako zastaviti samo upravljanje oziroma vodenje projekta, vse dokler nismo v letu 2009 enostavno odločili, da na ministrstvu za kulturo pristopimo k pripravi ustanovnega akta javnega zavoda Maribor 2012. Na začetku leta 2010 je bil ta ustanovni akt potrjen v mestnem svetu, nato pa ta zavod več kot osem mesecev ni imel vodstva, čeprav smo večkrat opozarjali, da je s postopki potrebno začeti čimprej. Šlo je torej za popolno nerazumevanje postopkov in samega EPK, po drugi strani pa tudi borbo raznih egov, ki EPK niso razumeli, ter seveda neusmiljeno vpletanje politike v vse sfere EPK.

V kakšnem stanju je trenutno EPK?

Če smo se v Sloveniji v teh 20 letih kaj naučili, na projektu EPK pa še posebej, je, da so se vsi projekti, v katere se politika tako neposredno vpleta, kot se je to zgodilo pri EPK, sfižili. Mislim, da je to odraz trenutne situacije EPK. V zadnjem letu dni, odkar je prišla nova ekipa, je ta poskušala potegniti vse, kar se še da, iz danega materiala, ki je ostal, na plano ter ga povezati v zaokrožen, smiseln in dovolj visoko kakovosten projekt. Na drugi strani pa imamo politične odločevalce oziroma MOM, ki je bila zadolžena za prostorsko problematiko EPK. Kot vemo, niti ena od teh prostorskih ambicij ne bo udejanjena v letu 2012.

Vaši cilji, ki ste si jih zastavili v kandidaturi, so bili sicer zelo ambiciozno zastavljeni. Bi jih bilo sploh mogoče uresničiti?

V kandidaturi je bilo popolnoma realno navedeno kar nekaj kulturne infrastrukture. Že nekaj časa govorimo o centru sodobnih umetnosti kot novem razstavišču, navedli smo tudi produkcijski center uprizoritvenih umetnosti kot neke vrste novo gledališče. Govorili smo še o akademiji za umetnost, ki se je šele s prihodom novega rektorja univerze ponovno pokazala kot točka na obzorju, ta bi vključevala tudi nekakšno visoko šolo kulturnega in medijskega menedžmenta. V mislih smo imeli še gospodarsko entiteto, ki bi povezovala mariborska majhna in srednje velika podjetja z evropskimi. Dejansko smo si takrat zastavili EPK kot kulturni, izobraževalni, znanstveno-raziskovalni, tehnološki in gospodarsko-razvojni projekt.

Toda vi ste takrat predvideli mnogo višjo vsoto denarja. Kje bi ga lahko dobili?

Zastavili smo si načrt za 200 milijonov evrov, od tega je bilo 150 milijonov evrov predvidenih za investicije in 50 milijonov za programe. To je finančni okvir, ki je bil sprejet na mariborskem mestnem svetu, ki so ga podpisali župani vseh sodelujočih občin. Po nekaj usklajevanjih ga je sprejelo tudi ministrstvo za kulturo, nato vlada, ki ga je poslala v Bruselj. Načrt je bil povsem realen, ravno zaradi našega poznavanja strateških razvojnih dokumentov in operativnih programov, na podlagi katerih bi lahko v ta namen črpali evropska sredstva. V operativnem programu za krepitev regionalnih razvojnih potencialov je bilo na primer samo v eni prioriteti tega programa, to je za povezovanje kulturnih in naravnih potencialov, predvidenih v obdobju od 2008 do 2012 za vzhodno kohezijsko regijo 234 milijonov evrov. Na teh dokumentih smo utemeljili našo kandidaturo. Je pa jasno, da se je z vsakim letom manjšal obseg razpoložljivih sredstev.

Menite, da bi bilo drugače, če bi, tako kot v primeru evropske prestolnice mladih, imeli v Mariboru podžupana za EPK?

Pri evropski prestolnici mladih gre ponovno za izogibanje imenovanju avtonomne organizacije, ki bi bila zadolžena za ta projekt. To je dokaz, da želita MOM in njen župan ta projekt izpeljevati od sebe in preko političnih organov, kar pa po mojem mnenju ne prinaša nič dobrega. Kar se je večkrat pokazalo kot neke vrste namen določenih politikov, je, da prevzamejo vse družbene podsisteme v svoje upravljanje, kar se lahko konča zelo slabo.

Kako pa se EPK danes vsebinsko razlikuje od vaše kandidature?

Ena od razlik je v kontinuirani konkretizaciji programa. Takrat smo šli v zelo široko bero vsebin, ki se je kanalizirala v 16 programov in se na koncu po odločitvi Mitje Čandra skrčila v štiri programske sklope. Zmanjšala so se tudi programska sredstva, kljub temu pa mislim, da je program EPK dober, mestoma vrhunski. V primerjavi z ostalimi evropskimi prestolnicami kulture v tem pogledu ne bomo zaostajali, slabo pa kaže pri investicijah, ki so pri drugih EPK skorajda pravilo.

Ima EPK Maribor 2012 kakšne posebne razsežnosti na ravni ostalih EPK?

Vedno se pravila izbora sodelovanja EPK določijo nekaj let vnaprej. Tako se trenutno odloča, kaj bo po letu 2017, ko pravila še niso postavljena, zato smo zdaj priča močnemu lobiranju različnih mest, ki želijo postati EPK. Kar zadeva Maribor, bi bilo fino, če bi bila v času, ko bo EPK, ravno tu sprejeta tako pomembna odločitev o projektu, ki je na svetovni ravni najbolj prepoznaven projekt Evropske unije in v finančnem pogledu celo največji kulturni projekt, zagotovo v Evropi, najverjetneje pa tudi v svetu. Bomo videli, kako bodo to izvedli višji krogi.

Kaj pa je sploh glavni namen EPK?

Glavni namen je, da ljudje enostavno začnejo razmišljati o kulturi, da razmišljajo kulturno in s kulturo, ter da postaneta mesto in regija evropsko bolj razpoznavna. Oboje se pri nas že kaže.