Uvod v koprski del simpozija s poudarkom na zgodnji Šalamunovi poeziji

Dekanja FHŠ Univerze na Primorskem Vesna Mikolič je uvodoma poudarila, da Šalamunova poezija odpira različne smeri in izhodišča, ena od njenih bistvenih lastnosti pa je medkulturnost. Prepričana je, da je potrebno za boljšo prihodnost slediti notranjemu bistvu in zato je moč duha, ki se odraža skozi Šalamunovo poezijo, po njenem mnenju še posebej pomembna. Zbrane je nagovoril tudi predstojnik katedre za slovenistiko na FHŠ Krištof Jacek Kozak, ki je dejal, da ima trden dokaz, zakaj Šalamun ni Bog. Pojasnil je, da je Bog svet ustvaril v sedmih dneh, Šalamun pa ga s svojo poezijo soustvarja že skorajda pol stoletja.

Prvi referent Denis Poniž je spomnil, da je Šalamun že od samega začetka v svojo poezijo - v katerem ni analiziral le njenega položaja, temveč tudi odnos poezije do ideologije oziroma ideologije do poezije - destruiral zgodovinske in sodobne nacionalne mite, ironiziral položaj lirskega subjekta ter se hkrati boril za popolno avtonomijo poetične besede.

V 60. letih je imel Šalamun težave z oblastjo. Njegova pesem Duma 64 je bila celo podvržena policijski obravnavi. Poleg Dume 64 je Poniž v svojem prispevku posebej izpostavil pesem Zakaj sem fašist, s katero se je veliko ukvarjal literarni kritik Boris Paternu. Ta pesem po Poniževih besedah predstavlja res radikalen prelom z vsemi pesniškimi modeli, ki jih je do tedaj vzpostavila slovenska poezija, saj med drugim predstavlja radikalno zavrnitev ideološkega branja in razumevanja literarnega besedila.

Šalamun se je v svoji poeziji poklonil telesnosti, spolnosti in svobodi, pogosto se je spraševal o Bogu in božjem, bralec pa lahko predvsem v njegovi zgodnji poeziji zasledi nasilje. Alenko Jovanovski je zanimalo, ali Šalamunova obravnava nasilja nastopa v funkciji transformacije jezika podobno kot Artaudovo "telo brez organov". Slednje je opredeljeno kot novo, osvobojeno telo, ki je preseglo dualizem telesa in duha.

Referentka se je posvetila ciklu Mrk oziroma pesmi Mrk 5. Po njenih besedah ta pesem predstavi kontekst nasilja kot verige preteklosti, v katero je vklenjeno pleme. Citat iz pesmi se glasi: "Odtrgaj se in te bo požrlo." Po drugi strani pa omenjena pesem med drugim slika vztrajanje v verigi nasilja. Iz vsebine petega dela Mrka je mogoče razumeti, kako se žrtveno nasilje pojavlja še v ostalih delih cikla.

Močno prisotni v Šalamunovi poeziji pa so tudi živalski motivi. Analize te motivike se je lotila Marjetka Golež Kaučič, ki je poskušala predstaviti živalski slovar v Šalamunovi poeziji. Le-ta med drugim vključuje živalski sprevod, razumevanje živali kot bitja, odnos človek-žival in odnos pesnik-žival ter samo občutenje biti žival. Skorajda je ni živali, ki je Šalamun ne bi omenil v svojih pesmih. Največkrat se pojavlja jelen, zelo pogosto zajec.

Pojavnost živali v Šalamunovih pesmih Golež Kaučičeva razume kot upesnjevanje nečloveških subjektivitet, ki niso le "fenomen narave", pač pa so v njegovo poezijo vpete tako, kot da so enake ljudem. Po drugi strani pa pesnik tako na človeka kot na žival gleda iz daljave, kot prerok ali kot angel.

Tatjana Rojc meni, da je poezija Tomaža Šalamuna estetsko dejanje, obenem pa tudi odraz kriznega trenutka umetnostnega izraza, ki je do 60. let predstavljal najbolj pristno evropsko eksplikacijo znanja in znanosti. Posebej se je posvetila analizi njegove Balade za Metko Krašovec, v kateri je Šalamun po njenem mnenju udejanjil cilj, da je poezija postala vezni člen med izkustvom in mislijo, kar zahteva od bralca analizo in dekodifikacijo.

Balada je po njenih besedah tudi pristop ali odstop od demitizacije in mitizacije, kjer se prepletata konkretnost in neotipljivost. "Šalamunova poezija ne dovoljuje nekega površnega branja, temveč terja racionalni napor," je še menila.