Šalamunovo poezijo zaznamuje medkulturnost

Zvonko Kovač je skušal skozi analizo izbranih Šalamunovih pesmi ugotoviti, katere so značilnosti neoavantgarde kot svojevrstne mejne poetike, ki istočasno afirmira in relativizira modernistične vrednote visoke književnosti. Med drugim se je posvetil vprašanju avtorja in lirskega subjekta v Šalamunovih pesmih. Spomnil je na znani verz: "Utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil." S tem je podal podobo pesnika, ki je genij, pošast oziroma goreča krogla v zraku, po drugi strani pa je to Tomaž Šalamun, ki se mirno odpravi po mleko s svojo ženo. Lirski subjekt se pri Šalamunu nahaja med nedolžnostjo in odgovornostjo živega Boga, je menil Kovač.

Šalamun je kmalu zatem, ko je potrdil svoje mesto v nekdanjih jugoslovanskih pesniških krogih, zaslovel tudi v ZDA, kasneje pa je dosegel mednarodni vpliv. Po besedah Aleša Debeljaka je bil Šalamun vselej odprt do dogajanja okoli njega, hkrati pa pripravljen, da deli svoja znanja in spoznanja z ostalimi. Šalamun je velik poznavalec likovne zgodovine ter zgodovine na sploh, prav tako pa ga zanima lokalno dogajanje, v katero je posegel tudi s svojo poezijo. "Ustvaril je ekran, v katerem se prepoznajo pesniki in bralci po vsem svetu," je poudaril Debeljak.

Debeljak je spomnil, da Šalamun ni dosegel mednarodnega uspeha zaradi naziva disidentskega ali imigrantskega avtorja, kar ni redkost, temveč zgolj zaradi svoje vpoklicanosti in predanosti le-tej. Prav tako nikoli ni predstavljal podobe "barbarogenega" avtorja, ki je bradat, popiva in ima samega sebe za središče vsega, ampak je vselej z isto radovednostjo prebiral druge avtorje in kritike in samo tako je po mnenju Debeljaka "lahko zasnoval to svojo fikcijsko biografijo, imenovano pesniški opus Tomaža Šalamuna".

V prispevku z naslovom Metafizična inteligenca Tomaža Šalamuna je Meta Kušar predstavila ugotovitve, ki jih v povezavi s Šalamunovo poezijo zagovarja že od leta 1981, ko je iz navedene teme tudi diplomirala. Kušarjeva trdi, da je "edukacija pesnikove duše zahteven preizkus edukacije interpretove duše". Za boljšo družbo je po njenem mnenju poleg odnosa do poezije potrebno spremeniti tudi odnos do duše.

Marcello Potocco se je v svojemu prispevku osredotočil na dve značilnosti, ki ju v Šalamunovi poeziji zaznava že Boris Paternu - kultu pesniškega jaza in njegovi ironizaciji. Primerjal ju je z rabo pesniškega jaza in narativno opisnih strategij pri delu mlajše pesniške generacije, zlasti s Šalamunovo paralelno rabo kulta pesniškega jaza pri Urošu Zupanu.

Angažirana medkulturnost Šalamunove poezije je zanimala Davida Bandlja. Le-ta se po njegovih besedah kaže predvsem v stalnem pretakanju različnih kulturnih silnic znotraj pesnikove poezije in v njegovem uspehu izven slovenskih meja. Za analizo je izbral zbirke Poker (1966), Amerika (1972) in Maske (1980).