Milada Kalezić za STA: V gledališču je danes vse podrejeno diktatu podobe

Kaj igralcu pomeni Borštnikov prstan - najvišje priznanje na področju umetnosti?

To je veliko priznanje. V bistvu čakam, da ta gneča mine, da se lahko umirim in resno razmislim o tem. Zame je bilo to resnično veliko presenečenje. Igralk je precej, sploh starejših, ki imajo bogato igralsko zgodovino. Obenem se mi je zdelo, da sem toliko vsega že dobila, da bi bilo res bolestno, če bi bila v pričakovanju še česa. Pred dvema letoma sem dobila Glazerjevo listino, ki je največja mariborska nagrada, in zdelo se mi je, da je to res dovolj. Takrat sem si rekla, da je to dokaz, da so me Mariborčani sprejeli za svojo, zato sem lahko mirna in ne potrebujem ničesar več.

Je Borštnikov prstan morda dokaz, da vas je za svojo sprejela Slovenija? Glede na to, da ste po rodu Črnogorka.

Vedno sem se počutila tukaj doma, res pa je, da sem po rodu čista južnjakinja. S svojimi sorodniki in prijatelji jemljemo to nagrado kot priznanje vsem nam.

Kako sicer gledate na vašo prehojeno pot? Na katere etape ste bolj in na katere manj ponosni?

Najprej je bil začetek, ko sem končala akademijo. Ta del je bil res huronski, saj sem posnela film To so gadi in predstavo Čarovnica iz Zgornje Davče, ki je bila po vseh takratnih jugoslovanskih festivalih. Takrat je bila odmevnost največja, potem pa se zadeve umirijo, dobiš otroka in v ospredje stopijo druge stvari. Potem se začnejo, kot jih jaz imenujem, učna leta, ko ni nekega sijaja, ampak moraš enostavno delati. Takrat so mi ljudje znali reči - kje si se izgubila. A to je normalno.

Kako ste prebredli to obdobje?

Na novo se mi je odprlo leta 1997, torej čez 20 let, ko sem odigrala markizo Merteuil v Müllerjevi Eksploziji spomina in sem dobila nagrado Prešernovega sklada. To jemljem kot svoj osebni vrhunec. Nekako med letoma 1996 in 2002 so bila res izjemna celjska leta, takrat sem največ delala z "režiserji-iskalci", kot so Eduard Miler, Vito Taufer, Janusz Kica, Matjaž Zupančič. To so bile res lepe predstave, lepe vloge, preprosto rečeno, obdobje, ko si igralsko srečen. Je pa tu še zasebno življenje, kjer stvari malo šepajo in ko je treba narediti red. Takrat sem se odločila, da se preselim v Maribor.

Kakšen je bil odziv na vašo odločitev v Celju?

Tam so vsi rekli, da naj ne grem in raje ostanem prva na vasi kot druga v mestu. Jaz pa sem rekla, da to sploh ni več važno, da s tem se več ne ukvarjam. In res mi je bilo, kot rečemo, navrženo. Krasne vloge, krasne predstave, krasni sodelavci - ena sama gledališka lepota. Zato vedno ponavljam, da sem srečna igralka, zadovoljena, izpolnjena. Dobila sem trikrat ali celo štirikrat več, kot sem kdajkoli pričakovala.

Kako ste se sploh znašli v tem poklicu?

To je bila želja iz otroških let. Vedno sem imela v sebi le to željo, že kot otrok. Vedno sem nekaj recitirala, plesala, ampak tega ni nihče resno jemal. Ker pri nas Črnogorcih je to, da bi ženska bila igralka, naravnost čudno, strašno. A tako se je zgodilo in, kot vsi rečejo, zelo hitre mine. Dogodkov je bilo veliko, bili so vzponi in padci, leta, ko imaš občutek, da enostavno ni nič iz tebe, a ob svojem času se tudi to pokaže kot produktivno.

Se strinjate, da je za vašo starost in spol veliko premalo vlog?

V glavnem so dramatiki moški in ta profil jih prav nič ne zanima, razen kot matere, dokler še nekako odslikavajo glavnega junaka. Seveda mora biti to v glavnem živahna ženska, polna življenjske energije, ne vedo pa, da so tudi babice, kar sem zdaj jaz, polne življenjske energije. Kot kaže, to ni zanimivo in se moramo s tem nekako pomiriti. Večji problem se mi zdi to, da so tudi vloge, ki obstajajo, zelo zoprni značaji, ki jih ni prijetno igrati.

Katere vloge so vam pa najbolj všeč?

Všeč so mi vloge, ki imajo zapleteno in poglobljeno notranje življenje. Sem v glavnem dramska igralka in rada imam, da lik nosi v sebi svetlobo, upanje. Mislim, da je tudi v življenju tako, da človek mora verjeti v dobro, mora verjeti v svetlobo, da dobro lahko zmaga. Zdi se mi, da se je danes ta vera izgubila. Vsi smo z veliko lahkoto pristali na to, da so slabe stvari normalne, da se jih ne da premakniti, kar se mi ne zdi prav.

Kaj pa razmerje med glavno in stransko vlogo?

To ni več važno. Jaz sem kot igralka že toliko preigrala, da sem čisto izpovedana, po dolgem in počez. Vse sem izpovedala, nič več ni tu, kar bi morala še odigrati ali reči. Moje največje poslanstvo je v tem, da pomagam mlajšim kolegom, da sem tukaj. Sama vem, kako se mi je vedno zdelo lepo, če je bila v zasedbi kakšna starejša igralka, ki bi mi po letih lahko bila mama. Tako sem se počutila varno.

V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan se vas primerja s Shakespearom, češ da malokdo "je lahko tako zelo 80 različnih ljudi", kakor je bila Milada. Je to res?

Vedno sem se znala vživeti, vedno sem razumevala plasti v človeku. Saj veste, dokler si mlad, je to nek polet, veselje, norost, malo manj razuma, potem te življenje oklesti, postaneš bolj pameten, previden. Različna obdobja, različne stvari v značajih.

Kako se je gledališče z leti spreminjalo? Kaj opazite?

Umetnost je odraz časa, zato je v vsakem obdobju drugačna. To velja tudi za gledališče. Ko smo mi začenjali, je bil ravno konec obdobja, ko se je igralo zelo statično ter so igralci govorili z lepim gledališkim jezikom. Pogovarjali so se in ni bilo neke akcije. Potem pa se je akcija začela in se nadaljevala do neslutenih meja, tako da danes ni moč več povedati ničesar, če ni norenja na odru. Zdaj mora biti spektakel, podoba je nadvladala besedo in to dobiva vedno večje razsežnosti. Vse je podrejeno diktatu podobe, s čimer se izgublja moč gledališča.

Kakšen je sicer danes položaj igralca v Sloveniji?

Tako kot stvari zdaj stojijo, je dokaj dober oziroma običajen. Dober ni nikoli v tem smislu, da bi rekli, da imamo dovolj denarja, da so razmere v redu. A jaz vedno rečem, da je treba imeti pokrite osnovne zadeve, potem pa bomo s svojo dobro voljo, s svojim razpoloženjem naredili stvari boljše.

Kako ocenjujete idejo, da igralci ne bi bili na rednih plačah, ampak bi jih angažirali po projektih ali za nekaj let?

Ne vem, če je to za Slovenijo dobra ideja. To je tako majhen prostor, da bi bilo nemogoče organizirati ekipo za tako velike programe. Poleg tega so se igralci stoletja borili za normalen status. Praktično povedano, jaz lažje igram, če vem, da imam vsaj toliko denarja, da lahko plačam stanovanje, elektriko in malo hrane. Saj več kot to niti ne zahtevam.

Je bila dolgoletna zveza z igralskim kolegom Petrom Boštjančičem prej prednost ali ovira? Verjetno je igralcem še težje uskladiti poklicno in zasebno življenje?

Najina zgodba je bila dolga leta zelo lepa. Kar je najlepše, je to, da imava hči Ivano in zdaj tudi vnukinjo Klaro. Bila je lepa zgodba, a kasneje se je obrnilo drugače. Toliko je vsega, da ti na koncu teater raznese hišo.