Svetina: Pesnik ni bog, bog je skrivnostni sijaj njegove pesmi

Pesnik Ivo Svetina je v svojem referatu z naslovom Tomaž Šalamun in Dušan Pirjevec dejal, da je sam ključni stik med Pirjevcem kot pesnikom mišljenja in Šalamunom kot pesnikom, ki je naslednik tistega, na čemer se je evropska poezija utemeljevala od Heraklita dalje, zaznal ravno v poimenovanju boga. Pirjevec po njegovih besedah razvija svojo misel, da je sama k sebi povrnjena poezija tista, ki ni več odgovorna narodu in ne opravlja namesto naroda njegove funkcije.

"Je svobodna poezija, zavezana samo sami sebi, zaradi česar je vse, česar se dotakne in poimenuje in ničesar s tem ne "poškoduje"". Ena od temeljnih lastnosti ludistične, modernistične poezije je, kot je dejal, ta, da s svetom upravlja kot z nečim, kar je njeno, vendar se tega ne dotakne. "Če Šalamun poimenuje boga, ga samo poimenuje in s tem še ne spremeni boga v pesnjenja vreden predmet ali bitje. Pirjevčeve ugotovitve v razpravi o Bratih Karamazovih se po Svetinovih besedah zelo pokrivajo s Šalamunovim načinom artikulacije boga v svoji poeziji.

"Poezija je zato, ker človek ni bog, in to je, kar človek najtežje prenese," je ena od znamenitih apodiktičnih izjav Tomaža Šalamuna, ki nas usmerjajo v območje novoveške metafizike, ko človek samega sebe začenja razumevati kot subjekt, torej kot podlago za vse, kot mero za vse, je pojasnil Svetina. Poezija je po njegovih besedah skozi stoletja in tisočletja vlagala silne napore v premagovanje niča, praznine in dokazovanje, da je nekaj bivajočega, kar je temeljna razlika od niča. "Torej se poezija ne le dotika in poimenuje stvari, biti, pojav, ampak nenehno vzpostavlja razliko med bitjo in ničem, zato se je ne dotakne niti Nietzschejeva smrt boga. Njena naloga je vzpostavitev jezikovnega sistema, novega jezika, ki bo zmogel pojmovati tudi nepojmljivo, nezanesljivo, neobstoječe in nebivajoče." Pesništvo, kot je dejal, ni več posnemanje.

Šalamunovo pesništvo Svetina tako vidi kot tekst divinizacije, saj pesni zaradi tega, ker ni bog, ampak ujet v pesniško blaznost, ki mu omogoča stik s tistim, kar Pirjevec poimenuje samopostavljanje biti v pesniško delo. Ko se ta postopek konča, pesem zasije v svojem skrivnostnem sijaju, kar je, tako Svetina, najbrž največji dosežek, ki ga poezija lahko in zmore doseči. "Pesnik ni bog, bog je skrivnostni sijaj njegove pesmi, ki se je morala razrušiti, da se je pokazal njen temelj. Vse to pa ne velja le za neoavantgardno in modernistično poezijo, ampak za pesništvo v celoti," je zaključil.

Strokovnjakinja za slovensko poezijo Irena Novak-Popov je spregovorila o Šalamunu skozi oči mlade slovenske poezije, gre za tiste avtorje in besedila, ki so se nanj odzivali od prelomnih začetkov v 70. letih in pozneje (Andrej Brvar, Marko Kravos, Irena Žerjal, Iztok Osojnik, Meta Kušar), in tiste, ki se nanj odzivajo v zadnjem času (Barbara Korun, Uroš Zupan, Primož Čučnik, Gregor Podlogar, Taja Kramberger, Karlo Hmeljak), bodisi s posnemanjem, prevzemanjem postopkov, drž ali z dialogiziranjem.

Aleš Vaupotič in Narvika Bovcon sta spregovorila o integraciji pesniške zbirke Balada za Metko Krašovec Tomaža Šalamuna v medij videa. Na Visoki šoli za dizajn v Ljubljani so študenti vizualnih komunikacij izdelali videe, katerih inspiracija so bile pesmi Tomaža Šalamuna iz zbirke Balada za Metko Krašovec.

Referat je predstavil teoretske vidike, ki jih odpira tovrstna integracija dveh komunikacijskih medijev. Video dela prevajajo poezijo v medij videa, ki ga npr. Pascal Bonitzer razume kot pesništvu soroden medij - to se kaže predvsem v nasprotju s filmskim medijem, ki bolj ustreza pripovedništvu. Podobe, ki jih Šalamun gradi s pomočjo jezika, se v mediju videa prevajajo v gibljive črke na ekranu, v tridimenzionalne modele besed, v modele in slike predmetov, ki jih te poimenujejo, ter v medijske podobe, ki se na vsebino pesmi nanašajo prek kontekstualnih povezav.

"Zamik med besedo in podobo ustvarja suspenz pri gledanju videa in je podoben napetosti, ki jo v poeziji ustvarjajo prehodi iz verza v verz ter povezovanje besed v nepričakovane sintagme, ki od bralca zahtevajo pozornost in aktivnost pri gradnji doživljajskih modelov pesniških podob", je pojasnila Bovconova.

Barbaro Pregelj je predvsem zanimala vloga španskega jezika v Šalamunovi poeziji, saj prevajanje tako jeziku zavezane poezije pomeni svojevrsten prevajalski izziv. Dotaknila se je vprašanja, v kolikšni meri je moral prevajalec pri prevajanju uporabiti podomačitvene strategije in katere.

Tomaž Brejc pa je ob zaključku dejal, "kar naprej se trudimo, da bi o Šalamunu napisali kaj pametnega, kaj izvirnega in presenetljivega". To je, tako Brejc, odvečno, praznoglavo delo, ker nam kar naprej uhaja, se kopiči, stopnjuje, razpreda in ohlaja, vendar ne izginja.