V Novem mestu predstavili Jenkovega nagrajenca Primoža Čučnika

Kot je pojasnil, se mu zdi, da so mu nagrade - vse od nagrade zlata ptica za njegov knjižni prvenec Dve zimi leta 1999 - pomagale pri njegovi uveljavitvi. Ker ima status samostojnega kulturnega delavca, so pomembne tudi za točkovanje pri zagotavljanju tega statusa. Prav tako pa nagrade pripomorejo k splošnemu uveljavljanju in prepoznavnost poezije, ki po Čučniku doseže zelo ozek krog ljudi.

Sicer se lahko pesnik v Sloveniji uveljavi le na postopen način, z objavljanjem v revijah - kolikor jih je - in nato s knjižnimi izdajami, je dejal. To, da so zadnja leta za knjižne nagrade nominirani tudi knjižni prvenci, je pohvalno in vzpodbudno, je presodil ter dodal, da je danes do knjižnega prvenca vse težje priti. Težje kot ob njegovih začetkih v devetdesetih letih minulega stoletja. "Prostor se je sicer odprl, a vendar s knjižnimi izdajami ne more slediti številnim avtorjem, ki bi želeli izdati knjigo," je pojasnil.

Čučnik se je dotaknil tudi lastnega pesniškega jezika, ki je v dobrem desetletju njegovega vidnejšega delovanja prešel od jezikovne čistosti prvenca do povezovanja in prepletanja vsakdanjega jezika s pesniškim. Pobiral je okruške vsakdanje resničnosti in jih predeloval v poezijo, v zadnjem obdobju pa je tega spet manj, je še povedal Čučnik.

Pesnik, esejist in prevajalec Primož Čučnik se je rodil leta 1971. Po prvencu Dve zimi je izdal zbirke Ritem v rokah (2002), Akordi (2004), Nova okna (2005), Sekira v medu (2006) ter Delo in dom (2007), ki mu je prinesla nagrado Prešernovega sklada. Skupaj z Gregorjem Podlogarjem je spisal Odo na manhatnski aveniji (2003), lani izdana pesniška zbirka Kot dar pa mu je prinesla Jenkovo nagrado.

Prvi Jenkov nagrajenec, leta 1986, je bil Niko Grafenauer. Za pesniško zbirko Sfingin hlev je nagrado lani prejel Ivo Svetina. O letošnjih nominirancih in nagrajencu je odločala žirija, ki so jo sestavljali, Darja Pavlič, Irena Novak Popov, Veno Taufer, Marko Golja in Ivo Svetina.