Matej Šarc za STA: Sodobna glasba je čedalje bolj sestavni del življenja

Matej Šarc je predsednik, idejni vodja in gonilna sila koncertnih sezon pihalnega kvinteta Slowind, sicer pa solo oboist orkestra Slovenske filharmonije.

Če začneva nekoliko vraževerno: število trinajst velja za nesrečno, vi ste festival pripeljali do trinajste izvedbe. Je za vas potemtakem srečno?

Zaenkrat vse kaže, da bo tudi ta festival srečen, čeprav tega ne moremo zaključiti, dokler ne bo odigran zadnji koncert. Letos se soočamo z najtežje izvedljivo glasbo, odkar prirejamo koncerte, kar ni nič slabega, prej nasprotno. Kot ansambel in kot prireditelj se namreč razvijamo. Pred desetimi leti si ne bi mogli predstavljati, da bi takšen program sploh izvedli. Tako da smo v tem primeru kar zadovoljni z minulim delom in z možnostjo, da se lahko posvetimo skladatelju, ki je velika eminenca v sodobni glasbi.

Ali je festival v primerjavi z začetki sedaj lažje ali celo težje pripraviti glede na to, da je za kulturo iz leta v leto manj finančnih sredstev?

Spomnim se kolega, ki je leta 2003, ko smo prejeli nagrado Prešernovega sklada, dejal: Boste videli, doslej je šlo lahko, odkar imate nagrado, bo bistveno težje. Tega smo se tudi zavedali. Če si v nekem kulturnem prostoru etabliran in dobiš priznanje, resnično obstaja nevarnost, da se malce umiriš, celo uspavaš. Vendar smo načrtno hoteli več, a ne v smislu samopromocije, ampak pri posredovanju glasbe slovenskemu občinstvu. Če se ozremo na finance, pa je situacija ves čas približno enaka. Nikoli ni bila rožnata, tudi sedaj ni. Seveda se bojimo, kaj bo. V Italiji, denimo, je stanje v kulturi zastrašujoče. Mislim, da se nam kaj lepega ne obeta, a ostajamo optimisti, da mogoče ne bo tako hudo.

Kako izbirate program? Vas pri tem vodijo osebne preference ali zgolj umetniški cilji?

Osebna preferenca je edino merodajna v primeru, da član kvinteta predlaga glasbo, ki jo osebno preferira. Kakšnih drugih osebnih preferenc do določenih skladateljev, izvajalcev nimamo. Vedno nam je v ospredju program, ki mora biti kakovosten in vsebinsko zaključen. Kompromise pa je seveda treba sklepati. Če imamo umetniško, izvajalsko in finančno plat, se je doslej še vedno zgodilo, da smo jih morali sklepati na finančni plati, umetniško še nikoli. In mislim, da bomo prej končali zgodbo, kot bo do tega prišlo.

Carter daje velik poudarek časovni komponenti zvoka. Kako se lotevate študija njegovih skladb, ki zaradi poliritmije zahtevajo izredno ritmično natančnost?

To ste zelo dobro povedali. Zahtevajo veliko natančnost in veliko discipline pri individualni pripravi. Šele ko se zberemo skupaj, se začnejo problemi. Psihološko gledano je ta glasba izjemno zanimiva zato, ker skladatelj razume, na kakšen način različni ljudje različno dojemamo čas. Od zunaj gledano ta določena svoboda oziroma različnost v dojemanju časa obstaja in je ne poenoti, kot jo poenoti večina skladateljev.

To ne pomeni, da vsak lahko igra po svoje in da se nekje pač srečamo, če ne prej, na koncu skladbe. Ampak je izjemno natančno predpisano, kako se glasbi dveh različnih izvajalcev zbližata, rahlo oddaljita in vsakič, ko se oddaljita, se oddaljita z določenim tveganjem in istočasno jasnim zaupanjem, da se bosta spet srečali. Sam to primerjam z dobro uigranim plesnim parom, ki si lahko privošči svobodo, ker ve, da se bo vse izšlo. Torej bolj kot se poznaš med sabo, več si lahko zaupaš in več lahko tvegaš, bolj je razburljivo. S tega vidika je to izjemna glasba in v tem pogledu je Carter naredil največ od vseh skladateljev v glasbeni zgodovini.

Koliko je pri takšni preciznosti prostora za interpretacijo?

Zelo veliko. Pri vsaki glasbi, pa naj bo še tako natančno definirana, gre vedno za to, s kakšno energijo nekdo igra. Dva izvajalca lahko igrata vse tako, kot je predpisano, a sem prepričan, da bi tudi tisti, ki se ne spozna na glasbo, takoj začutil, kaj je bolj pozitivno energetsko naravnano in kaj manj.

Za Carterja je vsak instrument v ansambelski igri individuum, z lastnim ritmom, lastnim glasbenim značajem. Je to lahko prispodoba za današnjo družbo, ki je za marsikoga izrazito družba posameznikov brez kolektivne zavesti?

Absolutno. Mogoče bi vas le nekoliko omejil pri zadnjem delu vprašanja, ko ste omenili kolektivno zavest. Mislim, da brez kolektivne zavesti nismo in težko bi rekel, da obstaja družba, ki bi bila popolnoma brez nje, vemo pa iz zgodovine, do kakšnih anomalij lahko pripelje. Kolektivna zavest je dobra, dokler ne gre na škodo individuuma, in mislim, da je svoboda individuuma nad vsakršnimi cilji, potenciali ali svobodo kolektiva. Smo individuumi in ta prispodoba je dejansko tisto, kar je človeštvo vedno potrebovalo, a tega ni imelo vedno na razpolago.

Skladatelj pri svojih 102 letih še vedno ustvarja. Prav za festival je napisal novo skladbo.

Tako je. Skladba Trije glasbeniki je darilo našemu festivalu. Pred dvema letoma, ko smo ga začeli načrtovati, smo želeli, da bi se ga udeležil. Tedaj je še potoval, sedaj mu zdravniki to odsvetujejo. Smo pa poleti z njim v New Yorku posneli pogovor, ki ga bomo predvajali na festivalu. Novo skladbo je napisal, ne da bi ga k temu pozvali. Pozvali ga nismo, ker je naročilo nove skladbe povezano s finančnimi sredstvi in v takem primeru so ta izredno visoka: 30.000 evrov ali več. Tega si ne bi mogli privoščiti. Skladbo nam je poklonil, ker v Evropi takšne prezentacije svoje glasbe še ni imel, vsaj ne v takšnem obsegu. Skladba je že izšla pri londonski založbi Boosey & Hawkes s slovenskim naslovom brez prevoda, kar se mi zdi veliko priznanje naši dejavnosti.

V zadnjih letih so cikel sodobne glasbe uvedli tudi v Cankarjevem domu. Možnosti za izvajanje in predstavljanje sodobne glasbe v Sloveniji, kot kaže, so. Ali so po vašem mnenju dovolj izkoriščene?

Zelo nas veseli, da je Cankarjev dom začel prirejati tovrstne koncerte, prav tako drugi organizatorji. To nas veseli z umetniškega vidika, kajti sodobna glasba je čedalje bolj sestavni del našega življenja, naših kulturnih potreb. To zaznavamo tudi med občinstvom, ki ga seveda ne moremo enačiti z občinstvom, ki ljubi klasično glasbo. A se veča. Zato menim, da imamo na tem področju vsi kar nekaj prostora in precej svetlo prihodnost.

Leta 2007 je glasbena kritika ob vašem festivalu zapisala, da je sodobna glasba še kako živa, globoko pa spi slovenska glasbena kultura, ki jo sodeč po maloštevilnem občinstvu sodobna glasba več ali manj ne zanima. Se vam zdi, da ste jo uspeli prebuditi?

Določen krog poslušalcev gotovo. Ta se veča z aktivnim pristopom ne samo nas, ampak tudi tistih, ki hodijo na naše koncerte. Med njimi so muzikologi in določeni skladatelji, ki jim je naš program blizu. Tudi ti imajo veliko vlogo pri tem, da animirajo poslušalce k tej glasbi. Seveda gre za povsem drugačen način poslušanja kot pri klasični glasbi in razumemo vsakega, ki se tega boji. Prav zaradi tega skušamo s predkoncertnimi pogovori in glasbenimi delavnicami omogočiti poslušalcem, da vstopijo v svet sodobne glasbe, ki je v primerjavi s sodobno literaturo ali sodobno likovno umetnostjo težje dostopen.

Se pravi, da imate stalno in poznavalsko občinstvo?

Stalno občinstvo, tudi poznavalsko občinstvo, a ne samo to. Na naše koncerte prihajajo ljudje različnih poklicev, tudi mladi, ki se želijo seznaniti s tovrstno glasbo.

Ali je za razumevanje sodobne glasbe potrebno, da poslušalci spoznajo ozadje in koncept izvajanih del, kar predstavljate na predkoncertnih pogovorih?

Ne za vsako glasbo. Obstaja glasba, tako iz preteklih obdobij kot sodobna glasba, ki tega ne potrebuje. Je pa težko razložiti, katera glasba je to, ker obstaja več zvrsti. Pri glasbi ali nasploh pri kulturi se rado uporablja besedo uživati. V umetnosti je seveda tudi užitek možen, vendar to ni edini cilj, sploh pa ne v sodobni umetnosti, kajti sodobna umetnost je mogoče bolj kot katerakoli doslej provokativna.

Torej menite, da bi bilo brez tovrstnih predstavitev estetsko izkustvo drugačno?

Mislim, da bi bil predvsem marsikdo prikrajšan za določeno estetsko izkustvo. To še posebej velja za letošnji festival, ki se sooča z izjemno koncentrirano glasbo, polno različnih bogatih sporočil, ki pa so zelo prepletena. Na določen način bi Carterjevo glasbo lahko primerjali z glasbo Johanna Sebastiana Bacha, čeprav je stilno popolnoma drugačna. Pri Bachu imamo opravka s polifonijo, ki jo je potrebno študirati, da bi lahko zaznali, kaj vse se v njegovi glasbi dogaja. Danes je to precej lažje, ker večina ljudi pozna Bachovo glasbo in ve, kaj iskati v njej. V sodobni glasbi pa tega ne vemo vedno, kajti vsak skladatelj najde svojo pot, svoj način izražanja, ustvari svoj glasbeni jezik, ki ga moramo še spoznati.

Verjetno je še prezgodaj vprašati, a vseeno: že veste, koga boste predstavili na 14. festivalu?

Že vemo in tudi že lahko povemo. To bo mlad nemški skladatelj Matthias Pintscher, ki je deloma že znan slovenskemu občinstvu, saj je nastopil z orkestrom Slovenske filharmonije. Izvedli bomo precej njegove glasbe, pa tudi dela drugih skladateljev njegove generacije.