Luka Novak za STA: Vsebina pred formo, program pred zidaki

Pred dobrim letom se je, nekoliko presenetljivo, Vale-Novak umaknil iz maloprodaje. Tam, kjer sta bili vaši knjigarni, na Wolfovi in v City Parku, je zdaj Mladinska knjiga. Takrat ste dejali, da so pred vami novi izzivi, da pa z založništvom nadaljujete. Toda, če prav razumem, založba Vale-Novak ne deluje več?

Ja, nekdanja založba Vale-Novak ne posluje več in z Valentino izdajava svojo avtorsko produkcijo pri založbi Totaliteta.

Pa ima Totaliteta klasično začrtan program ali delujeta bolj sporadično?

O klasični založbi težko govoriva. Pri Totaliteti izdajava izključno lastne knjige. Pravkar je izšel prvi Ku-Ku vodnik - Benetke, ki združuje kulturo in kulinariko. V sklopu vodičev bo sledil Dunaj, potem pa Pariz, Trst, London, skratka vse, kar je dostopno v dveh urah iz Ljubljane - z letalom ali z avtom. Novembra izide nova kuharica Preprosto slovensko - Ljubezen skozi želodec 3, ki temelji na nadgrajeni slovenski prehrani, spomladi pa moja daljša novela.

Če se ustaviva malo pri kuhariji. Kuharice, ki ste jih veliko izdali že pri Vale-Novak, gredo pregovorno dobro v prodajo ...

To sploh ni nujno, včasih se celo kak roman bolje obnaša na trgu in to je vsekakor pozitivno. Dejstvo je, da se v svetu nasploh najbolje prodaja prav popularno leposlovje. Seveda pa skušava z Valentino v svojih knjigah pokazati, da ima hrana vedno tudi širši kulturni, etnološki in gospodarski pomen.

Kaj po vašem mnenju knjigo izstreli v orbito uspešnic? Kakšni bodo trendi v prihodnosti?

To je večno vprašanje za milijon dolarjev. Tudi če bi kdo to vedel, ne bi povedal. Trendov v prihodnosti ne bo, ker se bo knjižni trg zaradi dolgega repa in e-knjig samo še bolj diferenciral in diverzificiral. Vsak bo rinil v svojo smer in si iskal "svoje" uspešnice. Gotovo pa bo nekaj popularnih bestselerjev vedno krasilo knjižne police ali zasedalo prostor na bralnikih. Sicer pa je odgovor preprost: dobra knjiga, dobra promocija in dobra publika.

Zadnje čase ste širši javnosti znani predvsem po TV oddaji Ljubezen skozi želodec, v kateri Slovence tudi spodbujate, naj se malo umirijo, kdaj skuhajo za družino in prijatelje, skratka, naj se ob hrani fino imajo.

No, gotovo najina kuharska oddaja ni poziv k spokoju, s čimer se bodo strinjali tako privrženci kot kritiki - je prej poziv k vstaji, tokrat s pomočjo kuhalnic in štedilnika. Slovenci imamo sicer široko kuharsko tradicijo, a morda ji ne posvečamo dovolj časa. S tem da kuhamo, ne le uživamo in naredimo nekaj za svoje zdravje, pač pa tudi pomagamo gospodarstvu, kmetijstvu in ohranjamo delovna mesta. In seveda, če dobro jemo, tudi bolje mislimo.

Mislili ste tudi na SLS, saj ste stranki napisali kulturni program. Kot izrazito urban človek - zakaj izbira prav te stranke?

Dobil sem pobude za sodelovanje iz več opcij, a nobena od njih ni pokazala toliko zanimanja za sistemsko kulturo, ki potrebuje veliko sprememb in prestrukturiranj kot prav SLS.

Brala sem izsek programa, ki je objavljen na spletni strani stranke. Velike spremembe so po vašem mnenju potrebne pri javnih zavodih ...

Logiko "dam ti ribo" je treba zamenjati z "naučim te ribariti". Subvencije moramo zamenjati z davčnimi olajšavami pri zaposlovanju. Kdor zaposluje v kulturi, naj plačuje manj prispevkov. Treba je na splošno zmanjšati javno porabo na področju kulture. Manj je več. Do zdaj smo denar delili po uravnilovki, brez strategije. Ministrstvo za kulturo mora ponuditi vizijo nacionalne kulture ter investicije ekonomično voditi do konca. Do danes so bili s financiranjem zadovoljni vsi, razen državljanov. Na voljo smo imeli ogromno ponudbo kulture, ne glede na to, ali je koga zanimala ali ne. Če nekdo leta in leta producira umetnost, ki si ne more najti odjemalcev, se mora tudi sam vprašati o smislu svojega početja. Seveda pa tega ne bo storil, dokler se bo udobno pasel na državnih jaslih. Pritoževanje o nerazumljenosti umetnikov pa v Sloveniji ne zdrži, saj imamo visoko kultivirano in zahtevno publiko.

Lahko torej navedete primer slabe prakse, ki se ne bi smela ponoviti?

Takoj je treba zmanjšati število razdeljenih sredstev na razpisih in pozivih. Nedopustno je, da nekatera zasebna podjetja ali zavodi pokasirajo po več 100.000 evrov letno. Prav tako se odpirajo povsem nepotrebni kulturni centri v tujini, ki ne programsko ne z učinkom ne upravičujejo svojih visokih budžetov. To nalogo bi morala vendar prevzeti že obstoječa diplomatska predstavništva. Potem prenova ljubljanske Opere, ki je šla za 16 milijonov evrov čez predvideni budžet. Za ta denar bi lahko izvedli veliko bogatih opernih sezon, posneli kar nekaj filmov, kupili pomembna dela iz evropske slikarske zakladnice ... pa smo ga raje vrgli v beton.

Že, toda če odmisliva teh spornih 16 milijonov, je bila obnova ljubljanske Opere nujno potrebna.

Opera je potrebovala obnovo, ne pa prenove. To je tipičen primer razmetavanja z državnim denarjem: ko se recimo obnove lotevaš v zasebnem podjetju, kjer si moraš denar zaslužiti sam, trikrat premisliš, ali si boš dovolil izživljanje z novimi konstrukcijami, ali pa boš raje poskrbel za vsebino in zaposlene. Delavci niso dolžni s svojimi plačami subvencionirati neracionalnih kulturnih projektov. Morda bi lahko obnovili inštalacije, uravnali akustiko in stvar bi ostala v racionalnih mejah, zunanja podoba pa ohranila arhitekturno digniteto. Za denar, ki smo ga porabili s prenovo, pa bi lahko zgradili celo novo opero na primerni lokaciji in program diverzificirali. Na ta način bi lahko večino časa izvajali tudi program v stari operni hiši, ansambel in glasovi ne bi stagnirali, davkoplačevalci pa bi prihranili veliko denarja. Tako pa je ljubljanska Opera že iz rednega delovanja ustvarila velikansko izgubo, ki jo skušajo z odloženimi stroški za že izvedene produkcije zdaj zamaskirati.

Kritični ste tudi do pasivnosti javnih zavodov, kar zadeva financiranje. Po vašem mnenju niso dovolj tržno usmerjeni?

Eni bolj, drugi manj. Če redno dobivaš denar iz proračuna, od trženja nisi odvisen in se tudi ne trudiš dovolj. Narodni muzej se recimo trži dobro, pa hkrati še vzgaja. Ponuja med drugim praznovanje otroških rojstnih dni. Otroci tako ne norijo zgolj po bowlingih ali vodnih parkih, temveč po muzeju, kjer jih še kaj naučijo o kulturni dediščini.

Potem torej nimate nič proti, da je ljubljanska Drama oddajala dvorano oddaji Slovenija ima talent?

Hvalabogu, da so oddali dvorano talentom, Drama je tako dobila finančni priliv in obisk mladih, ki zdaj teatra več ne vidijo kot nekaj dolgočasnega, "kar mora biti".

Toda s pomočjo gostovanja zabavnih oddaj se njihov odnos do gledališke umetnosti ne bo bistveno spremenil. Zaradi Talentov v Drami mladina zdaj verjetno ne bo drla na zadnjo Milerjevo režijo?

Mlade vozijo v teater v okviru šolskega programa, kar je sicer OK, ampak oni to jemljejo kot del obveznega šolanja. Iz glave si moramo izbiti predsodek o tem, da se je treba vedno znova "prekrižati", preden vstopimo v kulturni hram. Kultura je naša, za vse. Poglejte recimo Cankarjev dom: to je ilustracija dobrega vodenja prav zato, ker se na večernih prireditvah v živahnem preddverju srečuje tako publika modernih plesnih predstav v uggicah in kavbojkah kot vrhunski poznavalci klasične glasbe, ki zamaknjeno sledijo vsakemu tonu.

Ste tudi član sveta EPK, kako gledate na prestolnico prihodnje leto, v kakšni formi je?

Direktor Mitja Čander je dobil dediščino različnih minulih iniciatorjev programa. Optimalnega programa zato ni bilo pričakovati. Mislim pa, da programu vseeno manjka rdeča nit. V sklopu EPK imamo sicer fokus določenih dogodkov - ampak to ni celostna umetnina, ki bi si je želeli. Tudi pri EPK gre za prej omenjeni sindrom uravnilovke - da vsak nekaj dobi, da je volk sit in koza cela. In da civilna družba ne teži preveč po medijih.

Bliža se Slovenski knjižni sejem, ki ga sooblikujete že vrsto let. Bi na njem kaj spremenili? Mestoma se zdi, da tam vlada nekakšna hektika, iznenada je recimo ves sejem poln šolskih skupin...

Slovenski knjižni sejem smo leta 2000, ko sem za nekaj let prevzel njegovo vodstvo, povsem prenovili in programsko naredili takšnega, kakršen zdaj je, z Debatnimi kavarnami, Založniško akademijo, Šolskim knjigosledom in čekom za branje. Letos smo predlagali nekaj prenove, vendar pa so založniki in obiskovalci s sejmom očitno tako zadovoljni, da sprememb nočejo. Slovenci smo pač taki, da konja, ki zmaguje, zlepa ne zamenjamo, in morda je tako prav. Število obiskovalcev iz leta v leto raste, tudi prodaja je dobra, čeprav zaradi krize nekoliko slabša kot pred leti, programa pa je tudi vedno več in je zelo dobro obiskan. Morda bi potrebovali nekaj prenove na področju nagrad, ki se vsako leto podelijo, da bi postale bolj transparentne za široko publiko. Večina ljudi recimo sploh ne ve, da je bil Lavoslav Schwentner, po katerem se imenuje glavna nagrada, eden pomembnejših slovenskih založnikov, ki je izdajal tudi Cankarja. Da je sejem hektičen? Pa če sejmi niso hektični, potem vendar niso pravi sejmi!

Zagovarjate mnenje, da knjižni sejmi niso nujno vedno smiselni?

Sejmi imajo smisel, dokler so prodajni in privabljajo široko publiko. Taka sta recimo pariški in Slovenski knjižni sejem. Tisti striktno za biznis, Frankfurt in London, pa so vedno bolj samo srečevališče agentov in založnikov pa prizorišče dražb za pravice, ki pa se itak dogajajo tudi preko spleta. Je pa vsak sejem možnost za bogat kulturni program in močno promocijo. Zato tudi kot član komisije za promocijo slovenske literature v tujini mislim, da moramo v nastope na sejmih v tujini vlagati zmerno, saj se glavnina promocije nacionalnih kultur danes vseeno dogaja drugje, na spletu in preko osebnih kontaktov. Moramo pa gotovo izdelati skupno strategijo promocije naše kulture v tujini, saj nam ta manjka in je preveč razpršena.

Toda če bi prevladala elektronska knjiga, bi bili sejmom dnevi šteti.

Elektronska knjiga ne bo čisto prevladala, bo pa na anglosaškem tržišču kmalu prevzela vodilno vlogo, medtem ko bomo Slovenci zaradi majhnega tržišča še dolgo listali po klasičnih bukvah.