V Izoli danes Benčič in Lovko, v Kopru Beti Bricelj

"Čeprav je v sodobnem umetnostnokritičnem rečju večkrat slišati, da gre za preostanek modernizma, se figuralna podoba, kot stalnica znotraj likovnih vizualnih umetniških praks, vseskozi ohranja. Vsekakor se njen atavistični status ciklično obnavlja, saj ta slikarska delavnost, ki predstavlja klasično obdelavo dvodimenzionalnega ekrana v slikovnem govoru, dopušča izpoved in izraz, ki je primaren in neodtujljiv. V galerijski predstavitvi združena prezgodaj preminula slikarja, predstavljata poseben odtenek obravnavane dejavnosti, ki se je v zadnjih desetletjih odvijala na našem teritoriju. Verjetno je forma njunega izraza nujna," je o razstavi Anthropos zapisal likovni kritik Dejan Mehmedovič.

Po njegovem mnenju je primarno stičišče, ki ju povezuje, figuralna podoba. Čas in kraj, kjer sta se njuni zgodbi prepletali, je usodno zaključen, vendar se njuno delo kot dediščina nastavlja v popolnejšo dojemanje vrednosti življenjskega, saj je njuna izpoved v poglobljenem pogledu gledalca skorajda "biblično eksaktna", polna naukov in življenjskih resnic.

Ob sicer irelevantnem realnem dejstvu njunega prijateljevanja sta avtorja tokrat snidena v galerijskem prostoru s podobami, katerih skupna osnovna dramaturgija, motivacija zapleta je preobrazba. Preobrazba lastnega pogleda v spremembo pogleda drugega, skratka metamorfozičnost, ki avtorja specifično opredeljuje. Ali rečeno drugače: navidezno se v precejšnji neenakosti formalne izpeljave v obravnavanih slikarskih artefaktih predstavljata avtorska posega, ki v podobo vnašata različno karakternost, je še zapisal Mehmedovič.

Beti Bricelj, ki je leta 2000 zaključila študij slikarstva na ljubljanski Šoli za risanje in slikanje, je v umetniškem in širšem kulturnem prostoru prisotna že vrsto let. Slikarstvo, ki postavlja v središče pozornosti vizualnost z optično prevaro ali, drugače, optična umetnost, se pogosto vrača v ospredje zanimanja sodobnih ustvarjalcev.

Umetnostna kritičarka Carmen Tisnikar ugotavlja, da je umetnica svoj slog prepričljivo izoblikovala na podlagi izvirnega združevanja tehnične popolnosti ter občutka za raziskovanje barvnih zakonitosti in njihovih dinamičnih vrednosti, kar izhaja tako iz mojstrske natančnosti kot iz občutka za prostorsko organizacijo in kompozicijo.

"To ji je omogočilo, da z izredno pestrostjo razvija izhodišča in možnosti, ki iz osnovne racionalno matematično geometrične organiziranosti slike prehajajo v presenetljive, privlačne in zanimive fraktalno organizirane kompozicije, ki zaradi le navidezne skladnosti zelo živahno učinkujejo, saj se razprostirajo v vedno novih zamikih ploskev in tako nastajajočem vzorčenju," je še zapisala Tisnikarjeva.