Miha Kovač za STA: Slovenske e-knjige so še v embrionalni fazi

Letošnji 27. slovenski knjižni sejem (SKS) je po svoje prelomen, ker bodo nekatere založbe predstavile svoje prve korake na poti k e-založništvu. Smo po prvemu spodletelemu poskusu uvedbe e-knjig konec 90. let, slovenski bralci in založniki pripravljeni na prihod e-knjige?

V Sloveniji zagotovo ne in tudi drugod po Evropi ne, z delno izjemo Velike Britanije. Trenutno obstaja zelo velika razlika glede razvoja e-knjige v ZDA in po Evropi. V ZDA tržni delež elektronskih knjig znaša okoli 20 odstotkov, v Veliki Britaniji se počasi dviga nad deset odstotkov, drugje po Evropi, npr. v Nemčiji pa v tem trenutku ni višji od treh odstotkov. Zadnji podatki dveh raziskav, ki so jih predstavili na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu, so pokazali, da je v večini držav celinske Evrope tržni delež e-knjig okoli enega odstotka. Slovenija v tem pogledu torej nič ne zaostaja.

Sicer pa sodi Slovenija med dežele, kjer relativno veliko ljudi knjige bere v angleščini. O tem priča podatek, da prodaja tujih knjig v večjih slovenskih knjigarnah znaša med 15 in 20 odstotkov. Na podlagi tega domnevam, da se delež tistih, ki pri nas v angleščini berejo na ipadih, kindlih in drugih e-bralnikih, v zadnjih letih povečuje. Slovenske e-knjige so po drugi strani še v embrionalni fazi, zato ker trenutno na razpolago nimamo ustreznih bralnih naprav, prav tako pa se zaenkrat zgolj dve založbi, Študentska založba in Mladinska knjiga, resno ukvarjata s tem, da bi ponudili e-knjige za branje na digitalnih nosilcih.

Pionir na tem področju je sicer mariborska e-knjigarna Ruslica, a njihova ponudba knjig za širši krog bralcev ni zanimiva, prav tako pa trgu niso bili sposobni ponuditi korektne bralne naprave.

Kakšne so prednosti in slabosti digitalnega branja?

Danes obstojita dve teoriji o tem, kaj pomeni digitalno branje. Poenostavljeno rečeno, imamo na eni strani tiste, ki verjamejo, da digitalno branje in uporaba digitalnih medijev pozitivno vplivata na razvoj človeške inteligence. Ti se sklicujejo tudi na to, da so rezultati IQ testov, če jih gledamo v časovnem razponu od druge svetovne vojne do danes, zmeraj boljši. Po drugi strani pa imamo nasprotnike te teorije, ki trdijo, da se pri ljudeh povečuje predvsem vizualna inteligenca in da v resnici digitalno branje povečuje površinskost in površnost pri učenju ter da ljudje zaradi prenasičenosti s podatki niso več sposobni poglobljenega branja in razmišljanja ter logičnega sklepanja. Med tema dvema poloma se pojavlja cel niz različnih pristopov in pogledov na to, kaj digitalno branje pomeni. Sam sem še posebej zadovoljen, da smo uspeli v sklopu Založniške akademije na letošnji knjižni sejem povabiti ljudi, ki na te stvari gledajo z zelo različnih koncev.

Chris Meade z Inštituta za prihodnost knjige v Londonu je na primer velik zagovornik in podpornik digitalnega založništva...

Meade je resda eden od zagovornikov digitalnega branja, toda to kar on počne na tem področju, je v resnici zelo podobno klasičnemu branju, poslušalca ali bralca želi zaplesti v zgodbo, ki bi ji tam poglobljeno sledil. Po drugi strani pa denimo dr. Thierry Baccino z Univerze v Marseillu in dr. Anne Mangen z Inštituta za raziskovanje branja Univerze v Stavangerju skušata ugotoviti, ali smo pri digitalnem branju sposobni koncentriranega mišljenja, kaj se dogaja z očmi medtem, ko digitalno beremo, kaj je bolj utrujajoče, branje z ekrana ali branje s papirja...

Tako različne predavatelje smo povabili predvsem zato, ker želimo s predavanji na letošnji Založniški akademiji javnost opozoriti, da moramo v Sloveniji zelo dobro premisliti, kako bomo v prihodnje vodili knjižno politiko, ker smo enostavno premajhni, da bi si lahko na tem področju privoščili zelo velike ali celo usodne napake. Če v ZDA propade 1000 velikih knjigarn, jih še zmeraj ostane 2500, če pa v Sloveniji propadejo tri velike knjigarne, nimamo nobene več.

Kako razmah elektronskega branja vpliva na delovanje knjigarn in knjižnic?

S tem vprašanjem se zadnja leta z vso resnostjo ukvarjajo v ZDA in Veliki Britaniji. V ZDA je šlo v zadnjih petih letih v nič več kot 1000 knjigarn, Velika Britanija pa je napovedala, da bodo v naslednjih treh letih zaprli 1500 splošnih knjižnic. Tisto, česar se sam bojim, je, da tako izginjanje tradicionalnih knjižnih ustanov ni dobro za samo promocijo branja in knjižnih vsebin, ne glede na to, v kakšnih formatih jih beremo. Sam zato sodim med tiste, ki verjamejo, da je treba najti neko ravnovesje med klasičnimi knjižnimi ustanovami in digitalno ponudbo.

Bi lahko podali primer tovrstnega ravnovesja?

V največji še delujoči ameriški mreži mega knjigarn Barnes and Noble imajo ljudje poleg kupa tiskanih knjig na voljo tudi brezžično omrežje, ki jim omogoča, da s svojo bralno napravo ali z računalnikom, če imajo na njem ustrezno aplikacijo, brskajo po vseh knjigah, ki so v knjigarni na voljo v elektronski različici, hkrati pa lahko te knjige tudi prelistajo. To lahko počnejo v knjigarniški kavarni, ki pomeni pomemben vir prihodkov knjigarne. Na koncu se posameznik odloči za nakup formata, ki se mu zdi v tistem trenutku primernejši. Ta model bi z nekaj modifikacijami lahko prenesli tudi v knjižnice.

Kako bo pojav e-založništva vplival na knjižne sejme?

Nekateri verjamejo, da bodo knjižni sejmi izginili. Sam v to nisem prepričan, verjamem pa, da se bodo spremenili. V ZDA in Veliki Britaniji je v zadnjih letih mogoče zaznati porast literarnih festivalov. Sam to deloma razumem kot dokaz, da imajo ljudje v času e-knjig še večjo potrebo po komunikaciji med avtorji in bralci, kot so jo imeli v analognem svetu. SKS je v resnici že na pol poti k temu, saj ponuja številne dogodke, ki so vezani na knjigo.

Na letošnjem SKS boste pri Mladinski knjigi predstavili novost na trgu e-knjig...

Da. Gre za aplikacijo za ipad, nastalo na podlagi slikanice Lile Prap 1001 pravljica, ki je narejena tako, da lahko bralec kroži po zgodbi. Prebere si na primer začetek, nato pa nadaljuje z branjem na poljubni strani ali pa prisluhne brani različici. Pri izdelavi slikanice smo se držali pravila, da mora biti enostavna in ne preveč interaktivna, saj smo želeli ohraniti osnovno narativno strukturo pravljice. Digitalno slikanico dopolnjujeta še pobarvanka in sestavljanka.

Na letošnjem SKS bo Študentska založba predstavila svojo prvo zbirko knjig v elektronski različici, pri Mladinski knjigi pa ste se odločili, da boste s ponudbo e-knjig za branje na digitalnih nosilcih še nekoliko počakali. Zakaj?

Pri Mladinski knjigi smo pri izdajanju e-knjig bolj previdni in ne želimo pristati na nekatera za nas nesprejemljiva pravila igre na e-trgu. Pri Amazonu je denimo težava v tem, da manjšim partnerjem zaračunava od 70 do 80 odstotne rabate, kar pomeni da avtorju in založniku ne ostane praktično nič. Še dodaten problem pa je v tem, da imajo e-trgovci popoln pregled nad prodajo, tak, kakršnega v zgodovini knjigotrštva ni imel še nihče. Ker so namreč bralne naprave, kot sta kindle in ipad, občasno ali ves čas online, obe korporaciji za vsakega svojega kupca vesta ne samo, katere knjige je kupil, ampak tudi, katere je prebral in katere ne, kaj si je v njih podčrtal, s kakšno hitrostjo obrača strani in tako naprej. Problema sta predvsem dva: prvič, nisem prepričan, če je tako zbiranje podatkov etično, ne da bi bralcem dali jasno vedeti, da to počnete, in drugič, če bi se vse slovenske e-knjige prodale preko teh dveh korporacij, bi obe - recimo temu tako - vedele ne samo zelo veliko o duhovnem življenju Slovencev, ampak bi slovenski knjižni trg poznali bistveno bolje kot katerikoli slovenski založnik. Meni se zdi oboje nesprejemljivo.

Mladinska knjiga bo sicer na trg elektronskih knjig v prihodnje vstopila s Kobom. Zakaj taka odločitev?

Spletna knjigarna Kobo je poleg Amazona in Barnes and Noble tretja najpomembnejša spletna knjigarna na svetu, ki poleg baze knjig v angleškem jeziku zelo intenzivno gradi tudi bazo knjig v drugih evropskih jezikih. Računamo, da bo nekoč pri njih zaživela tudi slovenska knjigarna. Kobo prav tako kot Amazon spremlja bralne navade svojih bralcev, z razliko, da vam dajo to jasno vedeti in vam tudi pokažejo, kaj, kako in kdaj berete.

Prav tako bi pri Mladinski knjigi radi na trg poslali elektronsko bralno napravo, ki bi imela zagotovljeno servisiranje v Evropi in ki bi absolutno podpirala slovenščino, hkrati pa bi bralcem omogočala nakupovanje knjig v številnih evropskih jezikih. Prav tako bi si želeli, da bi bila ta naprava narejena tako, da bi bile knjige, ki bi jih zanjo kupili, lahko dostopne tudi na domačem računalniku, ipadu in na pametnemu telefonu. Ob tem pričakujemo tudi, da bo korporacija z vsemi, ki bi z njo poslovali, delila podatke o knjižnem trgu. Edina korporacija, za katero se zdi, da bi se lahko uskladili o vseh navedenih točkah, je za enkrat Kobo in zato se pri Mladinski knjigi pač dogovarjamo z njimi.

Sicer pa imamo že zdaj pripravljenih za objavo okoli 150 e-knjig. Ideja je, da bi v elektronski obliki ponudili vse tisto, kar se dobro prodaja v tiskani obliki, se pravi vse uspešnice - slovenske in prevodne. Kdaj točno bo vse to zaživelo, ne morem reči, računam pa vsekakor na prvo polovico prihodnjega leta.

V Sloveniji je veliko govora o davku na knjigo, za katerega mnogi menijo, da je previsok, nekateri si želijo celo ničelne stopnje. Zasledila pa sem, da davek na e-knjige v Evropi znaša 20 odstotkov. Zakaj je tako visok?

To je čudna zgodba. Ko je bila v najbolj razvitih državah pred več kot 100 leti uvedena nižja stopnja davka na knjigo, je bila glavna predpostavka ta, da se kulture in znanja ne sme obdavčiti enako kot stvari, ki so namenjene prostemu času in zabavi, prav tako pa je kmalu postalo jasno tudi to, da ni mogoče vzpostaviti sistema, s katerimi bi ločevali butaste in pametne knjige in druge obdavčevali manj kot prve. Zato enotna nižja davčna stopnja za knjige. Stališče Evropske komisije pa je, da z nakupom e-knjige v svoj računalnik naložite datoteko in s tem koristite uslugo - za usluge pa je davek po definiciji višji. Skratka, knjiga po mnenju Evropske komisije ni kulturna dobrina zaradi svoje vsebine, ampak zato, ker je natisnjena na papirju, zato si tiskana knjiga zasluži nižji davek, elektronska pa ne. Tako tolmačenje pomembno pomaga ameriškim e-knjigotržcem, saj so njihove knjiga avtomatično vsaj deset odstotkov cenejše od evropskih. Zato Evropska komisija s svojo politiko v resnici spodbuja Evropejce, naj berejo angleško. Meni se to zdi trapasto in na dolgi rok tudi precej nevarno.