Na hitro prelistano: Novosti na domačem knjižnem trgu

PAČ MULCA - AVTOBIOGRAFSKO DELO PATTI SMITH O ŽIVLJENJU UMETNIKOV

Ameriška kantavtorica, pisateljica in vizualna umetnica Patti Smith (1946) je Robertu Mapplethorpu, preden je umrl zaradi aidsa, obljubila, da bo napisala njuno življenjsko zgodbo. Po 20 letih letih je obljubo uresničila in nastala je skoraj romantična zgodba o vzponu dveh umetnikov, ki ju je umetniško stremljenje za vselej povezalo. Mapplethorpe (1946-1989), umetnik, fotograf, avtoričin prijatelj in nekaj časa ljubimec je bil najpomembnejša oseba v umetničinem življenju. Spoznala sta se leta 1967 kot 20-letna pribežnika v Brooklyn. V želji, da bi uspela kot umetnika, sta se komaj prebijala, pogosto celo stradala. Smithova se spominja, kako sta si lahko privoščila samo eno vstopnico za muzej, in kako je tisti, ki je vstopil, drugemu podrobno poročal o vsem, kar je videl. Kljub temu sta ves čas ustvarjala, on kolaže in instalacije, ona risbe in pozneje zlasti poezijo. Zgodba, ki je napisana brez olepševanja, je pripoved o 60. in 70. let prejšnjega stoletja s paleto slovitih osebnosti, kot so Jimi Hendrix, Janis Joplin, Jim Morrison in Andy Warhol.

Za avtobiografsko delo Pač mulca (Just Kids, 2010), v kateri je objavljenih več kot 30 fotografij, je Smithova prejela ameriško državno nagrado za književnost. Delo je prevedel Jure Potokar, spremni besedi pa sta napisala Peter Lovšin in Gregor Bauman. Patti Smith je zaslovela v 70. letih z revolucionarnim spajanjem poezije in rocka. Njen ključni album Horses z znano podobo Mapplethorpa so razglasili za enega izmed stotih najboljših albumov vseh časov. Posnela je 12 plošč. Uvrščena je v Rock'n'roll dvorano slave. Risbe je prvikrat razstavljala v Gotham Book Martu leta 1973, od leta 1978 pa jo zastopa galerija Roberta Millerja. Je avtorica več pesniških zbirk. Za svoje delo je bila večkrat nagrajena.

DUH PO DICKENSU - SONETI MATEJA KRAJNCA

Sonetna zbirka je, kot je zapisal njen avtor Matej Krajnc, nastajala od 2003, ko je spisal ciklus Anno domini, objavljen leto pozneje v reviji Sodobnost. Ciklus z 12 soneti, naslovljenimi po imenih mesecev, je pozneje prečistil in za uvod v pričujoči zbirki objavil tri. Preostalo sonetje je nastajalo skozi leta, večinoma med letoma 2009 in 2011 in bilo tudi že objavljeno v revialnem tisku. O sklopu sonetov, ki nosijo enak naslov kot celotna zbirka, je pesnik in glasbenik Dani Bedrač v spremni besedi zapisal, da je "nekako psihedelična, torej tripaška; je kakor droga, ki 'škoduje', če jo zaužiješ preveč". Zalotil se je namreč, da so tudi njegovi trije soneti začeli "dišati po Dickensu".

POMEN MORJA - ANTOLOGIJA DVEH RUSKIH AVANTGARDISTOV

Daniil Harms in Aleksander Vvedenski sta bila glavna predstavnika absurdizma - literarne dejavnosti ruske avantgardne skupine Oberiu, ki je bila ustanovljena leta 1927. Oberiuti so pisali poezijo, prozo, dramatiko in prirejali improvizirane literarno-likovno-glasbene predstave s cirkuškimi točkami. Leta 1930 je skupina razpadla in sklenila zadnje obdobje ruske zgodovinske avantgarde. Pesnik, prozaist in dramatik, Harms (1905-1942) je leta 1926 z Vvedenskim ustanovil "šolo činarjev", ki je pisala alogistično poezijo. Najbolj znana je Harmsova igra Jelizaveta Bam (1927), objavljena tudi v tej antologiji. Zaradi svoje literarne orientacije je bil leta 1932 izgnan v Kursk. Po vrnitvi je objavljal zgolj pesmi v otroških revijah. Leta 1941 so ga aretirali, leto pozneje je umrl v zaporniški psihiatrični bolnici. Za njim je ostala predvsem absurdna proza - v slovenščini zbrana v knjigi Zakon linča - in manj znana poezija, ki je zdaj prvič predstavljena. Vvedenski (1904-1941) je bil ob Harmsu vodilni predstavnik ruskega absurdizma. V začetku se je naslonil na postfuturistično poetiko, potem pa je razvijal prakso absurdne literature, pesništvo nonsensa. Leta 1932 je bil v izgnanstvu v Kursku in Vologdi, pozneje pa je z ženo živel v Harkovu, kjer so ga zaprli in pod krinko evakuacije odpeljali proti jugovzhodu, kjer je domnevno na vlaku umrl. Antologijo sta prevedla Drago Bajt in Borut Kraševec.

DIPLOMACIJA MED TEORIJO IN PRAKSO - POGLED STROKOVNJAKOV NA DIPLOMACIJO

Delo Diplomacija med teorijo in prakso vsebuje prispevke avtorjev Boštjana Udoviča, Milana Brgleza, Dimitrija Rupla, Iztoka Simonitija, Milana Jazbeca, Jožefa Kuniča, Janje R. Avguštin, Zvoneta Žigona, Nataše Bergelj, Marka Smoleta in Davida Brozine. Vsi se z diplomacijo ukvarjajo pri svojem vsakdanjem delu. Svoja spoznanja predstavljajo skozi "leče" teorije diplomacije in jih umeščajo v polje diplomatskih študij. Struktura knjige je zgrajena po načelu peščene ure, in sicer prehaja od nacionalne diplomacije, prek njenih posebnosti do evropske diplomacije. Avtorji se med drugim dotaknejo odnosa med diplomacijo in državnostjo ter med značilnostmi sodobne mednarodne skupnosti in protokolom.