Evropska prestolnica kulture postaja resničnost

To je prva slovenska EPK od leta 1985, ko so kot prve ta naziv nosile Atene. Pobudnica projekta je bila grška ministrica za kulturo Melina Mercouri (1920-1994), ki si ga je zamislila kot promocijo bogastva in raznolikosti evropskih kultur ter spodbujanje medsebojnega razumevanja in skupne evropske identitete.

Mesto, ki je nosilec naziva EPK, v določenem letu izvede vrsto kulturnih dogodkov, ki so zaradi nominacije mesta za kulturno prestolnico posebej na očeh mednarodne javnosti. Kot v študiji ugotavlja vodja direktorata za kulturo pri Svetu Evrope Robert Palmer, je projekt EPK "močno orodje za kulturni razvoj" in spremembo podobe mesta, saj je priložnost za predstavitev lokalnih kulturnih ustvarjalcev mednarodni javnosti, hkrati pa približanje kulture domači javnosti.

Ta širši socialni vpliv na družbo je v zadnjem času vedno bolj v ospredju. Pri izbiri nosilcev naziva EPK sta poleg evropske razsežnosti kulturnih dogodkov vedno bolj pomembna kriterija vključevanje mesta in državljanov v kulturne dogodke ter trajnostna naravnanost projektov. Na nedavnem kongresu v Vroclavu je bilo po besedah programskega direktorja EPK Maribor 2012 Mitje Čandra rečeno, da bistvo EPK ni več v zvezdništvu, temveč kako angažirati mesto in ljudi.

Zelo pomemben je tudi gospodarski vpliv tega projekta. Kot je za STA povedala evropska komisarka za kulturo Andrula Vasiliu, nekatera mesta ocenjujejo, da je vsak evro, ki so ga vložili v ta projekt, povrnil osem evrov. Število nočitev se v povprečju zviša za 12 odstotkov, pogosto celo več.

Če ne drugega, se v letu, ko mesto nosi naziv EPK, zagotovo posveča kulturi mnogo več pozornosti, kot če tega projekta ne bi bilo. To velja predvsem za medije in politiko, ki kulturo rada postavljata na stranski tir.

Praviloma se v letu EPK kulturi namenja tudi več denarja. Ravno zato pa kulturno dimenzijo projekta pogosto zasenčijo politične ambicije. To se je zgodilo tudi v primeru Maribora, kjer je bilo veliko časa namesto za konkretne priprave na projekt namenjenega razpravam, kdo in kako naj vodi projekt ter razdeljuje denar.

Iz blagajne EU je sicer za posamezno EPK mogoče pridobiti le 1,5 milijona evrov, ostalo pa morata zagotoviti država in občina. Proračuni posameznih mest so bili zelo različni, od 5,5 milijona evrov za program v Reykjaviku do 58,6 milijona v Lillu, v povprečju pa se gibljejo okoli 25 milijonov evrov. Program EPK Maribor 2012 se ocenjuje na nekaj več kot 16 milijonov evrov, s čimer se uvršča pod povprečje, a ne na najnižje mesto. "Gre za razkošna sredstva, zlasti v teh kriznih časih," je na nedavni okrogli mizi v Mariboru izpostavil direktor Cankarjevega doma Mitja Rotovnik.

Je pa Maribor na dnu lestvice, ko gre za vlaganja v kulturno infrastrukturo. EPK velja namreč za izjemno priložnost za razvoj lokalne kulturne infrastrukture in skoraj vsa mesta doslej so v času prestolovanja odprla kakšen nov kulturni prostor, s čimer je EPK simbolično pustila pečat v tem mestu. Takšni primeri so Kunsthaus in Otok na Muri v Gradcu, Casa da Musica v Portu in Concertgebouw v Brugesu. Izdatki v ta namen so bili različni, od 7,8 milijona evrov v Bologni do 233 milijonov v Solunu.

V Sloveniji so v okviru investicij EPK obnovili gledališče Park v Murski Soboti, rojstno hišo skladatelja Huga Wolfa v Slovenj Gradcu in Anton Podbevšek Teater v Novem mestu. Vlada je januarja obljubila še 20 milijonov evrov za obnovo Mariborske knjižnice in novo Umetnostno galerijo Maribor ter dva milijona evrov za obnovo Dominikanskega samostana na Ptuju. Zaradi različnih zapletov ti projekti še niso izvedeni.

Za Slovenijo kljub temu velja EPK za največji kulturni projekt v zgodovini države. Kot so za STA pojasnili na ministrstvu za kulturo, je zgodovinskost projekta ne le v trajanju projekta - razteza se čez vso leto - temveč tudi obsegu finančnih sredstev ter številu lokacij in projektov. Primerljiva dogodka sta bila Evropski mesec kulture v Ljubljani leta 1997 in Ljubljana - svetovna prestolnica knjige leta 2010.

Naziv EPK je bil Sloveniji skupaj s Portugalsko poverjen leta 2005, pri čemer so se zanj potegovali Ljubljana, Celje, Koper z Izolo in Piranom ter Maribor kot nosilec kandidature t.i. vzhodne kohezijske regije, v katero so se vključili še Ptuj, Murska Sobota, Velenje, Slovenj Gradec in Novo mesto.

Po besedah avtorja mariborske kandidature Petra Tomaža Dobrile je Maribor zmagal ravno zaradi svojega koncepta "mreženja" šestih mest in poskusa kulturnega prebujanja slabše razvitega vzhodnega dela države. Toda ravno ta koncept se je v nadaljnjih pripravah pokazal za zelo problematičnega, saj so se partnerske občine nenehno čutile zapostavljene s strani Maribora, slednji pa zapostavljen s strani vlade s sedežem v Ljubljani.

Že od vsega začetka se je EPK pripisovalo velike dimenzije. V kandidaturi leta 2007 je bilo načrtovanih 16 programskih sklopov v vrednosti 50 milijonov evrov in za 150 milijonov evrov investicij. Posledično so eksplodirale ideje kulturnikov, kaj vse je mogoče narediti, ter pričakovanja javnosti, kaj vse bo mogoče videti.

Vmes je gospodarska kriza močno oklestila proračun in v Mariboru in partnerskih mestih so naposled pripravili program, ki obsega 412 projektov v skupni vrednosti 16,5 milijona evrov. Razvrščeni so v štiri programske sklope. Terminal 12 zajema umetniške vrhunce, Ključi mesta posege v prostor s ciljem reanimacije mestnega središča, Urbane brazde okoljske in socialne projekte, Življenje na dotik pa dogajanje na spletu. "EPK bo mozaik malih in velikih zgodb. Njihov skupni imenovalec bo iskanje novih prostorov kreativnosti in sobivanja," pravi Čander.

Vzporedno bo EPK tudi v portugalskem Guimaraesu, kjer uradno odprtje napovedujejo za 21. januar. Lani sta ta naziv nosila Turku in Tallinn, v letu 2013 pa ga bosta prevzela Marseille in Košice.