Studia Humanitatis: Bachelard in Starobinski ter delo Gregorja Kroupe

Gaston Bachelard je sicer, kot je na današnji predstavitvi dejala urednica Neda Pagon, na Slovenskem dovolj dobro zastopan. Že leta 1998 so pri Studia Humanitatis izdali njegovo temeljno delo Oblikovanje znanstvenega duha, ki ga je prevedel in mu spremno besedo zapisal Vojislav Likar, to pa je njegovo četrto knjižno delo, ki je prevedeno v slovenščino.

Za prevod sta tokrat poskrbeli Mojka Žbona in Lučka Uršič, spremno besedo pa je zapisal Marko Uršič, ki je delo Voda in sanje označil za "eno izmed najlepših filozofskih knjig 20. stoletja". Knjiga o vodi je v tetralogiji štirih elementov kronološko druga. Bachelard je štiri klasične elemente pojmoval kot štiri naravne izvore "ustvarjalne imaginacije" ali prvine "snovnega sanjarjenja", ki dajejo ustvarjalno moč tako pesništvu kakor tudi mišljenju in nasploh vsemu človeškemu snovanju.

Prva knjiga je posvečena ognju, tretja zraku, na koncu se je Bachelard lotil elementa zemlje, ki sta mu posvečeni dve knjigi. V njegovem miselnem razvoju je "snovalna imaginacija" postopoma prevzemala epistemološko vlogo psihoanalize iz zgodnejših del, odločilen moment pri prehodu od psihoanalize k imaginaciji pa prav knjiga Voda in sanje, je Uršič zapisal v spremni besedi.

Jeana Starobinskega je Pagonova označila kot erudita, izjemno lucidnega in razgledanega ter kot skrajno strpnega do predmeta, ki ga obravnava. Kot je dejala, se je pri pisanju danes predstavljenih knjig navzel sloga časa, ki ga obravnava, zato je njegov slog nekoliko nabuhel, kdaj tudi pretiran, kar se delno odraža tudi na prevodu. Zanj je poskrbel Marko Jenko, ki je zapisal tudi spremno besedo.

V Iznajdbi svobode, 1700- 1789 avtor pokaže, kako je misel razsvetljencev ponovno uveljavila človeško naravo, poudarila čutenje in čutno življenje na temelju razsvetljene volje. Avtor se opira na pomembnost, ki jo je nova znanost o človeku ob koncu 17. stoletja pripisala čutenju in hotenju. V 1789, Emblemih razuma pa se razmišljanje izostri ob nekaterih značilnih podobah francoske revolucionarne kulture v okviru evropskega neoklasicizma, so o knjigi zapisali na založbi.

Knjiga Podobno v nepodobnem Gregorja Kroupa nosi podnaslov O metafori v novoveški filozofiji. Študija o filozofski metaforiki 17. in 18. stoletja odpira vprašanje, v kolikšni meri je imaginacija določujoča za neko mišljenje, ki se je vzpostavilo predvsem kot emancipacija ideje. Glavne poteze novoveške racionalnosti so interpretirane v luči podob, v katere filozofija ne le ostaja ujeta, temveč je brez njih celo popolnoma brez moči.

Jasne in razločne ideje so tako omogočene z nizom jasnih in razločnih metafor, vendar pa po drugi strani tudi definicijo metafore določa uvid, ki je bistveno filozofski. To dvojno igro omogoča prav koncept iskanja podobnega v nepodobnem, ki se kaže kot temeljna operacija obeh, filozofije in metafore, so zapisali pri založbi.