Mitja Čander za STA: EPK od vseh, ko gre za fotografiranje, in od nikogar, ko gre za odgovornost

Mesec dni pred pričetkom projekta je videti, da ste ostali sami. Da se lokalne oblasti in država sploh ne ukvarjajo več z EPK, da imajo zdaj druge prioritete. Kakšen je vaš občutek?

V prvi vrsti se čutim obdan s sodelavci, sodelavkami in številnimi koproducenti, ki so vložili veliko energije in mi pomagali pri tem, da je danes program EPK pripravljen za izvedbo. Gre za ljudi, ki imajo veliko željo in veliko voljo, da se stvari zgodijo. Po drugi strani pa čutim izogibanje odgovornosti tistih, ki morajo zagotoviti kontekst. Če Slovenci nismo sposobni take zgodbe speljati na dostojni ravni, se moramo vprašati, kakšne so sploh naše možnosti preživetja kot države in skupnosti v prihodnjih desetih letih, ki zaradi finančne in socialne krize ne bodo lahka.

Kdo je tu najbolj zatajil?

Težko rečem. Ves čas se mi zdi, da gre za prelaganje odgovornosti drug na drugega. Vemo, da država ni bila sposobna izpeljati resnega medresorskega usklajevanja, čeprav ves čas govorimo, da je kultura vladna kategorija in da se torej dotika različnih področij. Če kaj, je EPK priložnost, da se ta sintagma realizira, a do tega zaenkrat ni prišlo.
        Po drugi strani sem izredno razočaran nad nosilcem zgodbe, to je Mestno občino Maribor. Ta ima za sabo izredno ponesrečeno investicijsko zgodbo. Stvari se tu niso izšle, to si moramo danes priznati. Po tej ponesrečeni infrastrukturni zgodbi, ki jo na nek način še razumem zaradi različnih dejavnikov, kot je na primer finančna kriza, se ustanovitelj ne drži niti svojih osnovnih zavez, ki se tičejo programa in nenazadnje slonijo na podpisanih pogodbah za letošnje leto, in to en mesec pred izvedbo prireditve.
        Tudi partnerske občine niso izpolnile svojih obveznosti do zavoda in se izmikajo. Skušajo nam dopovedovati, da ne obstajajo skupni stroški, skupni projekti, neka skupna identiteta EPK. Pogosto se mi zdi, da tudi one razumejo EPK zgolj kot distribucijo denarja ne pa kot dejansko zgodbo, ki ima realne cilje. Vsem tem politikom, na državni in lokalni ravni, bi svetoval, da se poglobijo v to, za kaj sploh pri EPK gre. Gre za resen poskus, da se v tem času krize nekaj spremeni, da se nekaj zgodi, kar bo ljudi zdramilo iz letargije in apatije. Nikakor ne gre zgolj za distribucijo denarja in fotografiranje ob svečanih priložnostih.

Kljub vsemu pravite, da ostajate optimist. Kako dolgo boste še vztrajali?

Imamo jasen operativni načrt programa za prihodnje leto in to v popolnoma realnih finančnih in infrastrukturnih okvirih. V tem trenutku obstajajo še prav vse možnosti, da je Maribor s partnerskimi mesti izredno uspešna, zanimiva in nevsakdanja EPK. Res pa je, da se čas izteka. Mi smo se sprijaznili s tem, da ni nove infrastrukture, da je proračun bistveno manjši od sprva mišljenega, a to, da še danes nimamo denarja na računu, ki bi ga morali imeti, to, da dolgujemo koproducentom in drugim partnerjem, to da ne vemo, kakšna bo naša finančna in likvidnostna situacija v začetku naslednjega leta, je nesprejemljivo za tako veliko, nikakor ne samo mestno ampak nacionalno zgodbo.

Je zaradi neuspeha na infrastrukturnem področju še sploh mogoče izvesti uspešno EPK?

Do neke mere smo morali črtati svoje načrte izpred leta dni in razmišljati o tem, kaj imamo realno na voljo. Še vedno verjamem, da smo se uspešno prilagodili infrastrukturi v mestu, ki ni ravno slaba. V primerjavi s podobno velikimi evropskimi mesti ima Maribor relativno solidno razvito infrastrukturo in ta nam še vedno omogoča ambiciozno izvedbo programa. Mislim, da bo naslednje leto, po vsem tem fiasku z investicijami, bistvo dejansko program, ki sega od socialno-ekoloških tem do tematik za mladino in vrhunske umetnosti in ki ponuja impulz ljudem, da se vzdramijo iz krize. Zato je nujno, da vsi, tudi politika, sprejmejo to odgovornost, da če se zruši program, potem je EPK res popoln fiasko.

Ste še vedno zaverovani v cilje, ki ste si jih zastavili ob nastopu položaja oktobra 2010? Med večjimi poudarki je bila reanimacija mesta.

Mislim, da je to osrednji namen EPK, ki pa ni ključno povezan z novimi zgradbami. Menim, da gre bolj za reanimacijo duha kot pa zunanjo podobo. Načrtovani programi omogočajo reanimacijo duha v mestu, za zunanje okoliščine pa morata odgovornost prevzeti občina in država. Reanimacija se zgodi v glavah, v vseh nas, če prepoznamo kreativnost kot priložnost za vključevanje v skupnost.

Menite, da je to glede na okoliščine in splošno vzdušje, ki vlada v družbi glede EPK, sploh mogoče?

Seveda. Če bodo okoliščine v naslednjih tednih urejene, sem prepričan, da ko se bo zgodba začela in ko bodo ljudje videli celoten program, ga bodo sprejeli za svojega. Ne dvomim, da v tej splošno depresivni situaciji, ki vlada v Sloveniji in Evropi, ljudje ne bi s pozitivnim občutkom sprejeli vsega tega dogajanja, ki se nam obeta naslednje leto. Res je, da se je EPK ves čas škandaliziral, a verjamem, da bo program, ki ga načrtujemo, odtehtal svoje. Če se ustvari prava klima, bodo ljudje tudi hodili na prireditve.

Koliko od načrtovanih projektov bi lahko ostalo tudi po letu 2012?

To je zelo težko reči, saj je odvisno od lokalne politike in države, kaj bosta podpirali tudi v prihodnje. Na primer Urbane brazde so v celoti načrtovane tako, da obstojijo. Sklop Življenje na dotik naj bi postal uveljavljena platforma za refleksijo. Tudi druge zgodbe, kot je mednarodni regionalni sejem, kakršnega v Sloveniji ne poznamo, ima veliko potenciala, da Maribor vpiše na zemljevid Evrope. A to ni na nas temveč na politični ravni. Rad bi poudaril, da je usmeritev Evropske komisije, da so sredstva, namenjena za kulturo, v nekem mestu po EPK višja kot so bila v letih pred EPK.

Torej zavračate kritike, češ da je EPK škodljiv za lokalno kulturno sceno?

Takšne trditve so popolnoma neumna logika ljudi, ki ne želijo ambicioznih izzivov. Za tiste, ki raje ždijo v svojih vrtičkih in ohranjajo svoj fevd, je seveda EPK motnja, saj jih vendarle moti v ustaljenem načinu delovanja. Predvsem pa razdira ustaljena simbolna razmerja med akterji na kulturnem polju. Nekdo lahko izpade iz igre, če se pokaže, da obstajajo bolj zanimivi igralci. EPK je priložnost, da se zgodijo spremembe v pozitivni smeri. Da lokalni producenti dobijo ne samo sredstva, da lahko izvedejo projekte v naslednjem letu, ki bo tako ali tako leto popolne finančne krize v kulturi, ampak je tudi priložnost, da dobijo ustrezne reference, ustrezna partnerstva in tako v prihodnjih letih preživijo. Večina kulturnih producentov v Sloveniji se bo prihodnje leto soočila z manjšim proračunom v primerjavi s prejšnjimi leti in Maribor ima veliko srečo, da ima EPK.

Kot je znano, ste bili ob sestavljanju programa deležni številnih pritiskov, tako s strani politike kot producentov. Ste se morali tudi pokoriti?

Gotovo moral sprejeti tudi kakšen kompromis. Kdorkoli bi na takšni poziciji trdil, da tega ni naredil, bi enostavno lagal. V takšnih primerih gre za umetnost tega, koliko manevrskega prostora ohraniš, da lahko stvari izpelješ kreativno in v skladu z lastno vizijo ter da zamejiš vse tisto, kar se ti ne zdi najbolj potrebno.

Kako ste sploh izbirali projekte?

Za to obstajajo merila, kriteriji in postopki. Res pa je, da sem ob vsem tem gledal predvsem na to, kako iz mozaika narediti konsistentno zgodbo. Tukaj se moraš včasih tudi odločati in med dvema podobnima zadevama, tudi na podlagi osebne presoje in intuicije, pač izbrati eno. To ni javni razpis, kjer bi šlo zgolj za distribucijo denarja na podlagi objektivnih vrednosti. Gre za prireditev, ki traja 350 dni in ki ima svojega programskega direktorja. Skušam se držati najrazličnejših kriterijev, a jasno je, da je moj subjektiven pečat viden in ga tudi ne poskušam zanikati. Verjamem, da sem kljub temu zajel širok nabor projektov in ni šlo le za ekskluziven izbor. Ne verjamem, da so v teh časih rešitev izrazito drage zgodbe, temveč da je treba slediti širini in dati priložnost različnim producentom.

V kateri točki pa načrtujete presežek v primerjavi z ostalimi EPK?

Vse ostale EPK so imele kakšen infrastrukturni dosežek, ki je bil presežek že sam po sebi. Če odpreš veličastno stavbo, ni treba veliko narediti, saj je to že zgodba sama po sebi. Mi, ki tega nimamo, pa moramo pokazati mnogo več, biti moramo še bolj izvirni, da v obstoječem stanju naredimo nek presežek. Med drugim stavimo na Urbane brazde, česar v takšnem smislu ni imel še nihče. Na področju interneta so bile EPK bolj ali manj omejene na informiranje o dogajanju, niso pa imele tako živahne evropske refleksije kot mi. Tudi na drugih področjih smo veliko stvari poskušali narediti drugače kot ostali. Ne moremo se primerjati s tistimi, ki so imeli veliko denarja in so lahko privabili številne zvezdnike. A v trenutnih kriznih časih to niti ni pomembno. Pomembno je delati izvirno, mogoče celo gverilsko, in sredstva, ki so na voljo, izkoristiti maksimalno.

Prihodnje leto se bo odločalo o nadaljnjem razvoju EPK. Bo Maribor pri tem igral kakšno vlogo?

Maribor je zagotovo lahko za zgled drugim, saj se koncept EPK spreminja. Na nedavnem kongresu v Vroclavu je bilo rečeno, da bistvo vsega ni več v zvezdništvu temveč kako angažirati mesto in ljudi. Razmišljali smo ravno v tej smeri, poskušali smo delovati neakademsko. Na nek način smo evropska gverila, ker delujemo izven ustaljenega principa uveljavljenih imen. Mislim, da je ravno to princip prihodnosti, izvirnost, predrznost, na nek način samosvojost. Viškov denarja, ki bi se zlivali v že preverjene formule, kjer je uspeh zagotovljen, ne bo več in vsakdo bo obsojen na svojo misel, svojo izvirnost in seveda omejene okoliščine.